Oseba, ki te resnično ljubi, po prepiru nikoli ne bo storila TEGA

Med študijem sem bila več let (z vmesnimi prekinitvami) v razmerju z nekim tipom. In bil je popolnoma drugačen od mene. Samozavesten, rad je hodil na zabave in se družil, medtem ko sem bila sama zelo sramežljiva in sem, kamorkoli sem prišla, skušala najti svoj prostor. Vsakič, ko sem bila z njim, sem se počutila priljubljeno, saj je vsakogar poznal.

Resnično sem uživala v tem, da sem lahko bila skupaj s tem "kul" tipom, in v mojih zgodnjih 20-ih je bilo biti kul najbolj pomembna kvaliteta, ki jo je moral fant imeti.

Najina zveza je bila polna drame. Včasih sva se prepirala kar v javnosti in kričala drug na drugega. No, že kmalu zatem sva se pobotala in se pretvarjala, kot da se ni nič zgodilo. Vsakič, ko sva to storila, se mi je zdelo, da najina zveza postaja trdnejša, v resnici pa sva tonila samo še globje.

Bila sva definicija disfunkcionalnega para, za katerega so vsi vedeli, da bi moral iti narazen.

Zdaj, ko pogledam nazaj, se mi zdi, da sem v tem kaosu uživala samo zato, ker sem sicer zmeraj imela tako "varno" življenje.

Vsakič, ko sva se prepirala, je eden izmed naju odšel, da sva se lahko ohladila in začela racionalno razmišljati. In to samo zato, da bi nama naslednji dan bilo še bolj žal in bi drug drugemu padla v objem, kasneje pa napako spet ponovila.

Spomnim se najinega prvega prepira. Bila sva zunaj, vsak s svojimi prijatelji, in bi se morali srečati, a mi na sporočila sploh ni odpisoval. To nikakor ni pomagalo moji tesnobnosti in negotovosti.

Bila sva relativno nov par – dovolj nov, da so drugi vedeli, da sva skupaj, a ne dovolj, da bi se že pogovorila o tem, kam najina zveza pelje. Ko sem ga videla hoditi po ulici, sem se seveda razburila, saj je bilo očitno, da je bil zmožen odgovoriti na moje sporočilo.

Že samo najino srečanje je v hipu povzročilo sceno. Oba sva bila nejevoljna, vsak iz svojih razlogov, in medtem ko sem govorila, je začel hoditi vstran. Rekla sem mu: "Da si ne bi drznil oditi!" Nadaljeval je.

"Če zdaj odideš, pomeni, da si nad nama obupal," sem rekla – nisem bila niti prepričana, ali me je slišal.

Nato sem naredila nekaj, kar bi na mojem mestu storil vsak: šla s prijateljico v bar na pivo in se zjokala. Bila sem TISTO dekle.

Lahko bi mu sledila in rešila to, kar je ostalo od naju, pa sem se odločila, da ne bom. Nisem bila prepričana, če želim biti z nekom, ki bo odkorakal vstran sredi prepira. Še posebej, ko sem se borila za naju.

Počutila sem se zapuščeno in osramočeno, predvsem pa me je bilo strah. Strah me je bilo biti samo.

Nekjer 12 ur kasneje je prišel nazaj in se opravičil. Moje srce mi je govorilo, naj mu odpustim, moj ego pa je želel, da ostanem močna. Če je enkrat odkorakal vstran, lahko to ponovno stori. Kljub temu sem mu odpustila.

Verjela sem, da nama bo uspelo. Verjela sem, da lahko prepir reši zvezo. Nisem pa verjela v to, da ga moram prositi, da ostane z mano. Še posebej po tem, ko sem ga prosila, naj ne gre, pa je vseeno odkorakal vstran.

Morda je potreboval malo prostora ali časa, a vendar, ko mi je tako obrnil hrbet, je naredil nekaj zelo nesramnega in me zavestno prizadel. Ta zveza se je sčasoma končala in naučila sem se, da če te nekdo namenoma prizadene, je odločitev, ali boš ostala z njim ali ne, samo tvoja.

Tisto noč, ko sem mu rekla, naj ne odide, sem v resnici mislila: "Ne obupaj nad mano v najinih najtežjih trenutkih, saj te ljubim." Ampak on tega ni razumel in ni mu bilo mar. Globoko v sebi sem že takrat vedela, da sva končala.

Vame je zasadil nek strah, da lahko ljudje, ki jih imaš rad, odidejo in te pustijo za seboj – nepomembnega in neljubljenega, četudi za kratek čas.

Nekaj let kasneje je skušal priti nazaj v moje življenje, a svojih standardov nisem želela nižati, da bi mi bilo dovolj to, kar mi je želel dati.

• "Oprosti, če sem te prizadela, a ni mi žal, da sem sebe postavila na prvo mesto." (iskrena izpoved)

• "Hvala, ker si me zapustil, da sem se lahko naučila imeti rada sebe"

• "Dal si mi vedeti, da sem ljubljena, ko sem to najmanj pričakovala in preživljala najtežje trenutke"

Naj preskočim nekaj let – zdaj se nahajam v drugem razmerju, ki je veliko bolj stabilno in normalno. V njem ni tiste norosti, kot je bila v prejšnjem. Ne razumite me narobe, seveda pridejo tudi slabši dnevi, a je vse skupaj vsaj pristno.

Kot v vsakem razmerju, je bil tudi pri nama v nekem trenutku velik prepir neizogiben. Strah me je bilo, da se bo ponovno zgodilo. Da bo odšel na enak način, kot je to pred leti storil on.

Nekega večera sva se tako sprla iz različnih razlogov, ki so se kopičili že nekaj mesecev. Ko se je prepir razvnel, me je postalo strah, saj sem mislila, da bo odšel. Bila sem jezna nase, ker sem mislila, da sem ponovno naredila enako napako.

Odkorakati vstran ni nikoli primerno in prav. To je ena najbolj krutih stvari, ki jo lahko narediš osebi, za katero praviš, da jo ljubiš. To kaže pomanjkanje spoštovanja.

Rekel je, da se mora umakniti, in tista scena izpred toliko let se mi je spet prikazala pred očmi. "ZDAJ moram oditi, ampak se bom vrnil, da se pogovoriva," je rekel. "Ne bom te pustil v negotovosti."

To je bil same šok – tega nisem pričakovala. Občutila sem olajšanje. Občutila sem spoštovanje. Sama pri sebi sem vedela, da ne bom tekla za njim, da bi rešila najino razmerje. In hkrati sem vedela, da tudi on tega ne bo storil. Oba sva namreč to napako storila že prej.

Čakanje na naslednji dan je bilo brutalno. Vrnil se je in mi povedal, kaj sva v dani situaciji oba naredila narobe. Vse je razložil objektivno kolikor je mogel.

Po prepiru sem zmeraj krivila drugo osebo, tokrat pa je bilo prvič, da sem se po pogovoru po prepiru počutila odraslo. Nekoliko mi je bilo neprijetno, ampak mi je bilo okej. Bilo mi je okej, da nisem imela popolnoma prav. Nisem čutila potrebe, da bi zmagala.

"Ne bom odkorakal vstran, še posebej ne takrat, ko me prosiš, naj tega ne storim. Nad tabo ne bom obupal le zato, ker preživljaš težke trenutke." To je bilo vse, kar sem morala slišati.

Obupati nad nekom, ki te potrebuje, je neke vrste izdaja, ki jo je težko oprostiti. Po najinem pogovoru sem jokala. Upala sem, da bo to rekel, a vseeno tega nisem pričakovala. Ko te ima nekdo resnično rad, ti da občutek varnosti, ki ti je nihče ne more odvzeti.

Ni obupal nad mano in ni odkorakal vstran, ko sem ga najbolj potrebovala, ker me ima rad. To je tista prava ljubezen. Le oseba, ki te resnično ljubi, ne bo odšla vstran, še posebej ne, ko jo prosiš, naj tega ne stori.

Po predlogi Anjane Rajbhandary

Preberi še: "Svojemu možu pogosto lažem, saj ga ne želim prizadeti, in to je razlog" (iskrena izpoved ženske) ali pa Ima žena res vedno prav? (ganljiv zapis Kamenka Kesarja)

Priporočamo tudi: To so VPRAŠANJA, ki gredo poročenim ženskam strašansko na živce (in to čisto vsem!)

Novo na Metroplay: Ines Erbus o avtoimuni bolezni, ljubezni do hrvaščine in potovanjih