"No, včasih pa iz mojih ust pridejo nekoliko večje laži. Pogosto je to precej nepričakovano, a takrat niti ne razmišljam pretirano. Moj mož me pogosto vpraša, če sem srečna ..."
Iskrenost je vrlina, ki bi jo večina ljudi uvrstila na vrh seznama pomembnih dejavnikov razmerja. Brez iskrenosti ni zaupanja in brez zaupanja ni ljubezni.
S tem se strinjam, a vendar zadeva vseeno ni tako enostavna, kot se zdi.
Poročena sem dve leti, z možem pa se poznava skoraj 10 let. Ko sva se zaročila, sva že nekaj časa živela skupaj, zato se mi – z izjemo še enega prstana na roki – ni zdelo, da se bo po poroki kaj pretirano spremenilo.
Navzven se v resnici tudi ni. Lepo je bilo, da sva se lahko klicala mož in žena, čeprav sem se ob tem počutila staro. No, razen tega sta najini življenji naprej potekali po starem.
A nekaj je vendarle bilo drugače.
Na čustveni ravni sem se z njim počutila veliko bolj povezano. Zaobljubila sva se, da bova skupaj preživela preostanek življenja in da se bova vedno trudila, da drug drugega osrečiva. Čeprav se to sliši zelo lepo, je lahko hkrati precej strašljivo.
Tisto, kar osrečuje mene, morda ne bo vedno osrečilo tudi njega, in obratno. Gre za delanje kompromisov in iskanje pravilnega ravnotežja, to vem, a hkrati sem ugotovila, da je včasih enostavneje povedati 'belo laž', kot zmeraj govoriti resnico in se 'boriti za svoj prav' – vsaj zavoljo srečnega zakona.
Lahko gre za čisto drobne stvari, kot je na primer to, da mu rečem, da me ne moti, če po službi gleda nogomet. Četudi si v resnici želim, da bi skupaj spila kozarec vina in se pogovarjala o najinem dnevu. Morda sem v tistem trenutku rahlo razočarana, a vem, da v športu uživa in ta čas nameni sproščanju. Zato se zlažem in najdem nekaj drugega za početi ali pa pokličem prijateljico, v kolikor mi kaj leži na duši in se moram nekomu zaupati.
No, včasih pa iz mojih ust pridejo nekoliko večje laži. Pogosto je to precej nepričakovano, a takrat niti ne razmišljam pretirano. Moj mož me pogosto vpraša, če sem srečna.
Na to preprosto vprašanje odgovorim s prikimavanjem, čeprav imam v glavi seznam stvari, ki me delajo nesrečno. Če bi mu vse to povedala, bi se to preprosto vprašanje sprevrglo v dolg, utrujajoč pogovor.
Zavedam se, da imam čudovito življenje in sem lahko za ogromno stvari hvaležna, ne morem pa iskreno reči, da sem 100 % srečna.
Preprosto še nisem dosegla vsega, kar potrebujem, da bi bila absolutno srečna. So stvari, ki sem jih žrtvovala zaradi poroke, projekti, ki sem jih dala na čakanje, in sanje, ki jih še nisem dosegla. Vse to zato, da bi kot poročen par imela zdrav zakon – a ne bom dopustila, da moj mož za to izve.
Nekateri ljudje bodo morda rekli, da se izogibam konfliktu, sama pa imam drugačen razlog za laganje možu o svoji sreči.
Ne želim, da misli, da je to njegova krivda. Vem, da se po svojih najboljših močeh trudi, da me osreči in vem, da me ima rad – to je vse, kar šteje.
Da bi v njem vzbudila slabo vest s tem, ko bi mu povedala resnico, ne bi nič pripomoglo k situaciji. Zakaj bi se potem s tem sploh ukvarjala?
Ne zdi se mi nujno, da bi mu govorila o vseh svojih skrbeh, strahovih in obžalovanjih. Zato namesto tega raje prikimam in se nasmehnem ter počakam, da me poljubi in se odzove z "jaz tudi".
In kar naenkrat vse moje skrbi izginejo. Zato morda v resnici, v tistem trenutku, niti ne lažem.
Po zapisu na shesaid.com pripravila: N. Š.
Kaj pa ti meniš?
Je včasih upravičeno izreči kakšno 'belo laž', da bi razmerje še naprej ostalo trdno? Zaupaj nam svoje mnenje v komentarju pod to objavo na Facebooku. Veseli ga bomo!
Preberi še: To so VPRAŠANJA, ki gredo vsem poročenim ženskam strašansko na živce
Priporočamo tudi: Te tvoj dragi vsako jutro poljubi? Zaradi tega si prava SREČNICA (poglej, zakaj!)
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
){kind=link}