Khm, khm ... Kako bi pa ti odreagirala? 😳
"Živimo v tastovi in taščini hiši. Prijazno sta nam odstopila neizdelano zgornje nadstropje. Med korono se je tašča upokojila, tast hodi še v službo, čeprav mu ne bi bilo več treba. Ga razumem, rajši je v službi, kot da trpi ženin teror, ki je vsako leto hujši. Enako je pri nas.
Vedno bolj nas kontrolira in komandira. Tudi v naše stanovanje hodi nenapovedana brez trkanja, ker je vse pač njeno. Ne moremo ji razložiti, da stanovanje, v katerem bivamo, v bistvu ni njeno, saj je bil naš vložek vanj krepko čez 100.000 EUR.
Žal birokratskih formalnosti še nismo uspeli urediti, za kar krivim mojega može, ki s svojo mama ne upa priti v konflikt. On tudi opravičuje vsa njena dejanja v imenu starosti, skrbi za nas, redoljubnosti in podobnega sranja, v resnici pa je ženska obsedena z nadzorom in zlobna. Počil mi je film, ko nam je v času naše dopoldanske odsotnosti preuredila vse kuhinjske omare. Klicala sem ključavničarja, da nam je namestil kjučavnico na vhodna vrata, ki je do sedaj nismo imeli, ker se nam ob vselitvi ni zdelo potrebno.
Že pred prazniki smo odšli od doma in, normalno, zaklenili vrata v naše stanovanje. Včeraj, ko smo se vrnili domov, so bila vrata poškodovana, kazalo je na vlom.
Prva stvar, ki smo jo naredili, klicali smo policijo. Ker ni nič manjkalo, nikomur ni bilo nič jasno. Nakar pride tašča in pove, da je plačala sosedovemu fantu, da vlomi, ker v njeni hiši nihče ne bo zaklepal vrat. Zaprepadena in obupana sem, ker mislim, da se razmere ne bodo izboljšale. Ker smo vse, kar smo imelim vložili v to stanovanje, nimamo pogojev iskati druge nepremičnine. Verjamem, da v danem trenutku prepis lastništva ne bo mogoč.
Jaz sem obupana, moj mož pa misli, da ni nič takega, če nam pospravi kuhinjo. On res ne razume. Na misel mi je že prišlo, da vzamem otroka in se preselim k mojim staršem, ki so večino časa na vikendu in je hiša prazna. Kako bi se lotili reševanja situacije, če bi bili na mojem mestu?" je na pomoč poklicala Slovenka.
No, v nadaljevanju se je razvila debata, v kateri si vsi člani niso bili ravno enotni.
"Dobila si stanovanje v uporabo, brezplačno, in zdaj se ne strinjaš s pravili. Res si uboga. Koliko denarja od 100.000€ je bilo v resnici tvojega? Ubožica ti, le teci k svojim staršem v hišo, ki spet ni tvoja. Tam bodo druga pravila. Boš tudi jamrala?" ji je zabičala ena izmed njih, a na njen komentar se je hitro odzvala druga članica.
Ne spreglej:
- "A je to normalno?? Moja tašča od svojega sina zahteva ..." (klic na pomoč Celjanke)
- "Žena ni vedela, da sem še vedno na liniji - ob tem, kar sem slišal, se mi je porušil svet" (izpoved moškega)
- "Mama mi je rekla, da sem slaba hči, ker sem ji rekla NE, ko me je prosila, da ..." (zapis razočarane hčerke)
Zgroženo ji je napisala: "Če je ta tašča hotela se sprehajati po svojih podnih in med svojimi stenami neovirano, bi pošteno to prej povedala – pa tamladi ne bi urejali nič in tam živeli … A eni res ne premorete nobenega spoštovanja do ljudi – nihče ji ne oporeka lastnine, samo da ljudem pustiš zasebnost v domu, ki si jim ga ti pustil tam urediti, je pa osnova … Saj še mladoletnemu otroku – mladostniku vsak normalen starš pusti zasebnost v njegovi sobi, čeprav v zemljiški knjigi ni otrok napisan kot lastnik in niti mladoleten ni. /.../ A ti ljudem, ki pridejo na obisk – prinesejo zraven torbice osebne, denarnice, telefone, jakne – vse to prešnofiriš, odpiraš, preglejuješ, ker pač tvoja ideja je, da so v tvoji lastnini in imaš ti pravico zdaj vse, kar so sabo prinesli, si prilastit za ta čas, vpogledovat? Resno?????
/.../ Imaš prijateljico, ki te povabi na vikend – ti greš in tam vidiš, da ti prešnofiri vse tvoje zasebne stvari, oblačila, mobitele, denarnico – a to bo ok? A boš tudi rekla, ja seveda, saj si me povabila zastonj, zastonj sem v tem času v celoti tvoja lastnina in mi lahko vzameš, prešnofirtiš vse v zameno??? Boš tudi tako rekla, kot zdaj trdiš? Sem prepričana, da ne boš! Nehajte z neumnostmi, pravico do zasebnosti ima vsak – in normalen človek jo spoštuje do sočloveka."
Oglasile pa so se tudi tiste, ki imajo podobno bivalno situacijo in ostro naprotujejo temu, kar počne tašča avtorice.
- "Ne ni normalno to, da hodi v stanovanje, in še manj je normalno, da takrat pospravlja in šari po vaših stvareh. Sem šla tudi sama čez to in vem, kako se počutiš. Vsako rundo sem se počutila kot bi me 'slekli' oz. enak občutek kot takrat, ko ti vlomijo in kradejo. Pri nas ni šlo drugače kot, da smo se odselili kljub velikemu vložku v hišo. Ne glede na velike obljube in besede, kako vlagamo v nekoč moževo lastnino, na koncu ni bilo nič od moža. Pri mojih doma v zgornjem nadstropju tudi živi moj sorojenec z družino. Staršem ne pride na misel, da bi stikali po stanovanju, še manj, da bi hodila, ko jih ni doma. Mirno lahko zaklene in gre, čeprav ne zaklepajo. Pravijo, da so imeli kamero in da res nikoli ne vstopi nihče, če jih ni. Pa to je minimum, no."
- "No, moja hči tudi stanuje v zgornjem štuku. Nikoli, ampak res nikoli, ne grem brez povabila gor. Nimam za kaj hodit. Vhod imajo pa od zunaj, tako da upam, da zaklepajo :). Grem samo po dogovoru zalit rože, kadar so na dopustu. Pa imam ključ. To, kar počne tale tašča, pač ni normalno, no. Drugega, kot da pritisneš na moža, da se z njo nekako dogovori, ne vidim. Mogoče, da kakšno bedarijo naštimaš, ki bi ful hrup zganjala, ko bi kdo vstopil, naslednjič pa kaj drugega. Pa zanalašč kakšne uporabljene tangice ipd. po tleh pustiš, pa kakšen dildo …"
- "Meni je to nepredstavljivo. Pri nas ni nikoli nihče šnofal naokrog. Niti babice ne. Jaz ne vstopam v sobo otrok brez trkanja že nekje od srede OŠ. Živim v mansardi. Mama ni vstopila k nam nikoli, razen na povabilo (kosilo, peljati psa lulat, …). Ampak to je zelo poredko. Jaz sem vsak dan pri njej, ji prinesem iz trgovine, spijeva kavo. Če rabim kaj, jo prosim in mi prinese. Letos smo imeli nek rota virus in smo vse pobruhali ter nismo uspeli posušiti. Sem jo prosila za rezervno deko in vem, kje so shranjene, pa mi na kraj pameti ne pride, da si jo sama vzamem. V svojo otroško sobo vstopim samo, če mi mama naroči, naj grem not in vzamem xy. Edino kar vzamemo brez vprašanja, je kozarec vode. Še mleka iz hladilnika ne vzamemo brez dovoljenja (ne ona, ne jaz), ampak se pokličemo. Vhode imamo ločene. Pošte si ne odpiramo. A ljudje res nimate nobenih mej?"
Kaj pa o tem meniš ti? Imaš kakšno podobno izkušnjo in kako bi odreagirala, če bi se to zgodilo tebi?
Preberi še: "Zaradi tašče vsak dan v sebi jočem ... Počutim se utesnjeno" (zgodba Slovenke)
Te morda zanima tudi: "Kako naj izpeljem poroko?? Moja starša namreč ..." (klic na pomoč Primorke)
Novo na Metroplay: “To ni starost, to je zrelost” | LADEJA GODINA KOŠIR, ELLE ZELENO 2024
