"Zaradi tašče vsak dan v sebi jočem ... Počutim se utesnjeno" (zgodba Slovenke)

2. 4. 2024
"Zaradi tašče vsak dan v sebi jočem ... Počutim se utesnjeno" (zgodba Slovenke) (foto: Profimedia)
Profimedia

"Vem, da si nekateri mislite, da nisem hvaležna, da bi lahko živeli idilično življenje, ampak ..."

"Že dolgo premlevam o tej stvari /../. Kljub temu, da sem si od nekdaj želela, da iz hiše staršev ne grem drugam kot na svoje, sva se z možem odločila, da si začasno urediva stanovanje pri njegovih in nato začneva z iskanjem ali gradnjo nečesa svojega.

Vem, kriva sem sama, ker sem na to sploh pristala. A rodila sem sina in takrat druge možnosti nisva imela (za najemniško stanovanje ni želel slišati). In evo, tukaj smo – temno in majhno mansardno stanovanje, skupen vhod in življenje dveh generacij v hiši, preveliki le za dva in premajhni za 5. Skorajda tipično življenje slovenskih podeželskih družin.

Ne spreglej:

Vendar za razliko od nekaterih tast in tašča do nas nikoli nista nesramna, ne zahtevata nič v zameno za življenje v njuni hiši (midva sva se sama odločila, da si stroške bivanja vsekakor delimo), vse vedno vzameta za dobro.

Sta prijazna, ustrežljiva. Večkrat me čaka kosilo, ko se vrnem iz službe, vedno sta na voljo za varstvo sina. Vem, da si nekateri mislite, da nisem hvaležna, da bi lahko živeli idilično življenje. A predvsem taščo včasih s svojo uslužnostjo odnese predaleč, kar pomeni: nenapovedano vstopanje v stanovanje večkrat na dan (ker nam je spekla pecivo, nabrala rože, kupila žemlje – vse to seveda na lastno pobudo, redko jo za kaj prosimo). Nikoli ne pridem v hišo ali se vrnem iz nje, ne da bi se mi postavila na pot in mi nenehno ponujala pomoč, varstvo.

Vse to me zelo bremeni in čustveno izčrpava, saj imam potem nenehen občutek krivde, da sem jima nekaj dolžna. Jočeta, ko gremo na morje, in jočeta, ko se vrnemo. Na najinega sina sta prav tako zelo navezana. Težko preživim z njim sama nekaj minutk zunaj na terasi, ne da bi naju okupirala. Večkrat tudi povesta, kako sta srečna, da sem se preselila v njihovo hišo, jaz pa v sebi jočem, da sem se. Ne predstavljam si sploh, kako bo, če se bomo zares odselili iz hiše.

V tej hiši se sploh ne morem sprostiti in imam nenehen občutek utesnjenosti. Imam občutek, kot da sama več nisem sposobna poskrbeti za lastno gospodinjstvo. Občasno z možem na miren način rečeva, da bova že povedala, kadar bova potrebovala pomoč ali varstvo, vendar je že naslednji dan ponovno isto.

Mož je pri vsem tem zelo neodločen, zadnje se tudi izogiba pogovorom o gradnji hiše. Naj še povem, da me je moja mama vedno spodbujala k samostojnosti in mi pomagala le, kadar sem jo sama za to prosila. Imam občutek, kot da sem se ujela v nekakšno past."

Zapis je bil objavljen na med.over.net

Preberi še: "Bi morala ukrepati? Moja mama namreč terorizira nosečo ..." (zapis razkurjene Slovenke)

Te morda zanima tudi: "Začel me je zadovoljevati s tem nesprejemljivim dejanjem in zdaj je to moja najljubša predigra" (izpoved)

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ