_patchouli_ napisal/-a:- da mi je resnično kul z njim, ampak samo čakam, da gre vse skupaj v napačno smer

-
- da sva najbolj fucked up osebka v Dhaki in nič čudnega, da sva se našla.
- da mi govori, da on ni tak kot vsi ostali tipi in da me ne bo prizadel. Well, dragi J., za to sploh ne potrebujem tuje pomoči. Se znam čisto lepo sama spravit v situacijo, ki me prizadene.
- da sva res idiota, no. Po včerajšnjem pogovoru sva ugotovila, da oba eden do drugega čutiva nekaj več, a je vseeno treba milion izgovorov, ker se pač bojiva, bogsigavedi česa.
- da racionalno gledano ima prav, nihče od naju ne ve, kako dolgo bo ostal tukaj in kraja, kjer bova pristala, ko zapustiva Bangladeš (vsaj za določen čas), sta dovolj daleč narazen, da bi bilo samo mučenje vztrajat v zvezi. Nizkocenovci gor al dol.
- da je vse skupaj bedno. Naredila sem velik korak naprej kar se tiče osebne rasti, se trudila, da bi naredila vse prav, ampak v čem je sploh point? Poln kufer imam vsega skupaj. In ne, nočem racionalizirati situacije. Nočem sama sebe kriviti, ker nisem sposobna sprejeti tega in ker imam čustva. Jebeš to. Normlano je, da se čutim prizadeto. Tako bi reagirali normalni ljudje. In jaz hočem biti za spremembo normalna. Nočem biti tista kul avanturistična oseba, ki ji nekoč bližnji, a zdaj zaradi razdalje odtujeni prijatelji pišejo "dobra si, da to delaš" na občasnem FB chatu. Nočem biti spontana, nočem biti več nekdo s popolnoma kontra stališči glede lajfa kot večina. Hočem biti normalna za jebenih 5 minut.
- da vem, da ni dobro, da ohranjava status quo, ker bom samo še bolj prizadeta. Ampak videti je, da preprosto ni rešitve, ki bi obema ustrezala. Napačen čas in napačen prostor. Ne vem, kaj naj naredim. Situacija je še bolj boleča, ker so zunanje okoliščine tiste, ki jo otežujejo, vsaj večinoma. Ne vem, v vsakem primeru bo težko in nočem ga izgubiti, ampak moram za spremembo misliti na to, kaj bo najboljše zame. Vztrajati v tej brezupni situaciji bi bilo tako, kot zdravljenemu alkoholiku dati pir v roke.
- da ga razumem, da mu je težko tukaj. Stvari pač ne potekajo tako, kot bi si človek želel. Politična situacija je totalno fucked up in verjetno bo z volitvami čez nekaj mesecev šlo le še navzdol. Meni to predstavlja izziv in material za blog, zanj je drugače, ker je to njegova država, ne glede na to, da je večino življenja preživel na drugih kontinentih. Včeraj je prvič rekel, da se počuti kot tujec tukaj, da ni Bangladešec.
- da pogrešam cimra in upam, da se kmalu vrne. Oddaja tako mirno, pozitivno energijo in res bi rabila nekaj takega zdajle. Ali pa pir. Ja, pir bi bil kul.
- da so eni cimrovi kolegi tukaj. Včeraj so kuhali celo noč in kuhinja je danes katastrofa. Pucal bo pa kdo?!
- da voham travo. Matr no, niti ena popoldne ni. Zbudila sta se pol ure nazaj

Mularija.