Priznam, da:
*se grejem s termoforjem, ki ga drugače privlečem ven samo za pms dneve, in upam, da kmalu prižgejo gretje…bi bil že čas;
*2012 je bilo zame najbolj grozljivo leto do sedaj in nočem, da se še kdaj ponovijo vse pizdarije;
*me je danes na ulici zasul plaz snega, ki je padel iz drevesa, direkt za majico v hrbet in na sveže napudran nos
* me mika ena zadeva, ki se je načeloma ne grem, ampak je nevarnost, da se bom opekla, ker vem, da je on zaprta knjiga in zakompleksan; karakterno precej podoben meni in pri dveh takih na kupu… najverjetneje se ne bi dobro končalo; po drugi strani pa mi je v njegovi družbi zelo prijetno....kdo bi vedel...
*imam zelo očitne trust issues, okoli mene se menja veliko ljudi, ostane pa noben – who nows why:S? posledično nisem sposobna biti prijateljica (kaj šele punca) ali se kakorkoli navezati na nekoga, bedarija;
*mogoče je tole vseeno dobra lastnost, ker se v življenju ni dobro preveč navezati na nekoga, ker je vsaka stvar minljiva, ljudje pridejo in grejo (umrejo), to je normalen proces, in če tega ne sprejmeš, trpiš za brezveze;
Facit:
precej nerodnen začetek leta, v prvih nekaj dneh mi je uspelo pokvariti telefon, izgubiti denar, spraviti čigumi v lase, zažgati kavo za celotno upravo, se izolirati od redkih "prijateljev" in ostati v mrzlem. Slabše je lahko vedno.

Ljudi cenimo bolj na osnovi tega, kako uporabni so za nas, kot pa na osnovi tega, kar so.