Priznam, da:
*ne razumem čist točno, kaj se mi dogaja, ampak je tako zelooo čudovito in strašno hkrati, da nočem preveč razmišljat, niti si ne morem/znam razložit vsega tega,
*ne vem, s čim sem si to zaslužila, ampak zadeve se obračajo na bolje, strah me je edino tega, da ne bo trajalo dolgo, preden se spet kaj zalomi, ali pa, da mi kakšna ključna svar, ki me drži skupaj, pade v vodo,
*so tudi drugi opazili mojo spremembo, na bolje - jooooj samo da bi trajalo
*sem v kratkem času spoznala nekaj zanimivih ljudi s podobnim razmišljanjem kot jaz, kar mi je totalno nenavadno, ampak v pozitivnem smislu,
V glavnem, po reeees dolgem času se počutim v stiku sama s sabo in poskušam povezati razum-občutke, namesto da se delam da čutim nekaj, kar bi po vseh napisanih pravilih morala.
Btw, Abby - upam, da z mačkom ni kaj hujšega in da je mogoče pa res (samo) alergija na hrano in ne kaj neozdravljivega....
EDIT: Faaak no, evo, grem v kuhinjo, odprem hladilnik in vidim, da mi je nekdo pojedel cela piščančja prsa, a lahko?

Ne vem več, če bi se smejala ali jokala...
Ljudi cenimo bolj na osnovi tega, kako uporabni so za nas, kot pa na osnovi tega, kar so.