Eh, jej. Jaz sem hotela malo teoritizirat ...
Drugače povedano: Govorila sem o tem, da se dandanes še vedno hoče vse mogoče strpat v pojem monogamije, čeprav je procent ljudi, ki jim totalna monogamnost ustreza, izjemno majhen. Zakaj se to počne, je bilo moje osnovno vprašanje.
Okej, strinjam se z Evelyn (kot običajno), da v kolikor nekdo pogleda pornografijo kot akt, k temu lahko spada tudi fantaziranje o partnerju ali pa fantaziranje o samem občutku seksa ... kakorkoli, to ne vključuje drugih oseb. Podobno se mi zdi npr., ogled filma z erotičnimi prizori, ki vzburja, branje erotične literature ... ipd. Tako da takšno gledanje puščam nekako ob strani.
Jaz sem govorila o tem, da tip gleda pornografski film in pri tem intenzivno razmišlja o ženski, ki jo gleda, da zbira njene fotke, spremlja njeno ''kariero'', da med seksom s svojo punco fantazira o tej igralki itd. Na ta nivo meni nekako pade tudi to, da moški na ulici vidi neko žensko, intenzivno razmišlja o njej (ne samo: u, dobra je! ampak: u, dobra je, delal bi ji ... pa to ... in to ... pa kako bi bilo, če bi ona meni ...), si predstavlja, da je z njim, ko seksa s svojo ... itd. Mislim, da moških na tem nivoju ni malo, predvsem če pomislim, da jih v ozkem krogu svojih znanstev že jaz najdem precej (večinoma gre za dece srednjih let). In evo: jaz ne mislim, da je s tem kaj narobe, mislim pa, da takšen tip pač ni monogamen oziroma je v njem vsekakor želja tudi po drugih ženskah. Zakaj je potrebno reči, da je tip, ki počne zgoraj naštete zadeve monogamen in povsem zvest svoji ženi? Mogoče ustreza mejam, ki sta si jih določila in ji je zvest v okviru le-teh, ampak zakaj je treba pri tem iskati to neko ustreznost večini?
Zakaj je potrebno počet to in v monogamnost vsiljevat razne zadeve, ki vanjo pač (jeb*iga) ne sodijo, samo zato, da bi lahko bili vsi zvesti enemu partnerju, čeprav temu ni tako? Mislim, a smo še vedno tako omejeni s temi ''pravili''? Včasih je monogamija pomenila, da je bil dec poročen z eno in seksal okoli, ona je bila pa zvesta, danes prilagajamo pojem svojim potrebam drugače ...
Meni se zdi, da se enostavno ne znamo soočit s tem, da nismo ali pa da naš partner ni, pripravljen na monogamno zvezo, da mu ne ustreza, ni naš ''cup of tea'' itd. Ker je to, da moraš nujno bit zvest enemu človeku in monogamen popolnoma vcepljeno v našo zavest. Pa zakaj? Ker nam še vedno tako perejo možgane?
Evo, jaz recimo pač sem ustvarjena za to, da mi je tip zvest v celoti in to izključuje sledenje neki porno-bejbi preko njenih filmov in njenemu življenju preko tračev, izključuje to, da on med seksom misli na neko drugo žensko, izključuje pač tudi ''miselni seks'' z drugimi. (Ampak ne, ne izključuje masturbacije, mislim, da ta ni nujno vezana na to, da fantaziraš o nekom drugem, lahko fantaziraš preprosto o aktu, ne misliš na nič ali pa misliš na svojega partnerja. In tu je odgovor sirova: Vibratorja (še) nimam, ker ni nikoli naneslo, da bi ga imela, ampak ga bi uporabljala, ker je to objekt in ne subjekt, štekaš?) In kot vsi ostali tudi jaz nimam zagotovila, da me moj ne vara tako ali drugače, samo verjamem mu, da me ne.
Kar hočem povedat je predvsem to, da mislim, da lahko različni ljudje različno dojemajo pojem zvestobe in da ni z nobenim dojemanjem nič narobe. Kaj potem, če nekdo rad seksa z več osebami, ampak mu to pomeni, da ne vara svojega stalnega partnerja enostavno zato, ker na njun odnos to ne vpliva kvarno in mu še vedno nudi vse, kar mu lahko? In kaj potem, če nekdo na drugi strani razume zvestobo kot to, da nekdo ne gleda pornografije in ne seksa v mislih z nikomer drugim kot s svojim partnerjem? Smo si pač različni! Se mi pa zdi, da je pomembno, da se najdeta dva, ki o tem mislita enako. Če mora eden počet nekaj tako, da ustreže partnerju, sam pa pa se pri tem ne počuti dobro - zakaj? Če nekdo rad gleda pornografske filme, fantazira o drugih, ima rad spolne igrice, kjer se s partnerjem pretvarja, da je neka druga oseba ipd. - zakaj tega ne bi smel počet? In zakaj na drugi strani neke osebe to ne sme motit in ''ima problem'' če jo moti?
Pa kaj je to zaeno neumno razmišljanje?! Punca reče, da se čuti ponižano, ko njen fant gleda pornografijo (in spletne portale), ji je to gnusno in se ji očitno povsem upira - a ona mora zdaj ta svoj gnus pretvorit v neko prijetnost, samo zato, ker preklemanska družba tako pravi? Ne me hecat! In a mora res njen tip nehat s tem?
Kompatibilnost partnerjev se meni ne zdi nekaj, kar se umetno ustvari tako, da en in drugi stalno požirata stvari, ki jima v njunem bistvu niso všeč. Kolikor se spomnim, je tu na forumu bil nek tip, ki je imel ženo s katero sta veselo seksala z drugimi. A ni to super? Sta se pač našla, se dogovorila in jima laufa! In večini pač ustreza pornografija v nekih okvirih, drugim pa ne in kaj potem? A eni ''ekstremi'' (kako neumno - a nismo vsi posamezniki??) so sprejemljivi, hit in modni, drugi pa pomenijo, da ima nekdo problem? WTF?
In enako za striptizete na fantovščini oz. striptizerje na dekliščini (o tem pa bolj malo govorimo, a ne? Čudo prečudno.

): komur paš ustreza, naj jih ima. Primitivizmi, ko nekdo nekoga v to sili, ker je tradicija in ima ''pač take kolege'' so mi pa odvratni! Midva bova to verjetno rešila z združeno žurko za vse, ker imava pač več skupnih kolegov, jaz pa sploh praktično nobene ženske kolegice. Ali naj imam še jaz fantovščino, ker bodo moji ''gostje'' večinoma tipi?
