strah pred višino

[Libido.]

To da je mami prenesla strah nate je 100% res ... To vedno tako deluje .. Če so starši glede nečesa panični, otroci že ko so čisto majhni, nezavedno poberejo ta strah...

Imam eno kolegico ki se je tudi grozno bala višine ... Enkrat smo bli v neki jami in je blo treba it po eni lojtri ... Je postala tako panična, da so jo mogli peljat nazaj in ni nadaljevala poti z nami ... Pa sploh ni blo treba splezat visoko - kaka 2 metra pa pol ..
Potem je tukaj še moj bratranec, ki se je tudi tako kot kolegica bal višine ... Živijo v bloku v 3. nadstropju in njemu je bla smrt it na balkon ...
No potem smo pa bli ene 3 leta nazaj v Mirabilandiji ... In jst, njuno čisto nasprotje, sm od vedno oboževala adrenalin in višino ... Tako da sm šla takrat nekajkrat sama na prosti pad, ampak se mi je zdelo dolgočasno ... Zato sm hotela vsaj enega od njiju, prepričat da gre zraven ... Na koncu sm oba nekako prepričala v to, da se ne more nič zgodit ... Ko smo bli pripeti in je manjkalo samo še kakšni 2 sekundi do začetka vožnje sta začela oba paničarit, ampak nista mogla več nič .. (za tiste ki ste ble že v Mirabilandiji - šli smo na tisti prosti pad, ki te vrže gor in potem dol in gor in dol in gor , pa še višji je kot v Gardalndu) ... Bratranec je bil takrat star 11 let in ko nas je vrglo v zrak sem iz njegovih ust slišala tolko kletvic kot jih še od odraslega človeka nisem, kolegica pa sploh ust ni mogla odpret ... Ampak ko je blo vožnje konec, kar nisem mogla verjet da sta bila čisto navdušena ... Potem sta šla z mano še na tavelik vlak smrti in od takrat naprej bratranec ful sili v Gardaand in Mirabilandijo in je sploh tako nor na vse te vožnje, da ga še sama ne morem dohajat, kolegica je pa tudi čisto navdušena ... Njena mami sploh ni mogla verjet da se je rešla strahu pred višino ...
No, to je 2. metoda, ki jo je omenila mia_mia in v njunem primeru je 100% delovala

[AniMaLisTik]

Meni je tut neprijetno na višini full visoki , raj sem bol previdn , ni pa zaj tak da bi paničn postal pa hotel nekam sran pa to , samo nimam nobenga problema z tem se mi zdi čist normalno.

[*pikyca*]

tut jst poznam primer človeka, ki se boji višine...pa tut nč ni pomagal upam, da bo tebi strah prignal stolp držim pesti...

drgač mam pa js kr rada višino....vlak smrti, visoke skale na morju...to vse mi je ful dobr....pa tut živim v četrtem nadstropju in ko sm bla mlajša smo mel še tako ograjo, da si skoz rešetke dubu noge pa roke. In ni blo bolžga,kot sedet tam, pa sm dala noge čez rešetke, pa roke in glavo, tko da sm dobesedno visila dol....sm bla čist srečna pa dostkrat sm se kr na ograjo naslonla, pol je pa priletela mami, da morm takoj dol...js sm se pa lepo sladko smejala

[little.miss.trouble]

a sporočim kk je z mojo višino....

prišla sm na eifflov stolp in sm res ful ponosna da mi je to uspelo na začetku sm bla še čisto trda pa prestrašena, pa ograje sm se tk držala da sm pomoje odtise prstov nt pustla...no čez nekaj časa je blo boljše
je pa res da bi se mi pomojem zmešalo če bi bla mrežasta tla na stolpu, ker bi lahko dejansko vidla kje stojim (narovnos dol še ne morem pogledat)

višine se še vedno bojim samo tite stiske v sbi nimam več pa mislim da se lahko znebim straha samo moreš še veliko delat na tem

[*purple*]

Novo

No, sicer moj primer ni čist povezan s strahom pred višino, ampak je dost podobn, pa nom odpirala nove teme.
In sicer, zadeva/problem/mora je sledeča; bojim se letenja!groooooozno bojim!
In me moti, ker bi rada vidla svet, se zapeljala mal dlje od naše dobre Hrvaške in tud jst užila kšno svetovno znamenitost in kšn romantični kraj, do katerga drugač kot po luftu ne gre.
Sicer mam ta strah že od nekdaj, gromozanski in niti ni nobenega vzroka zakaj bi se točno tega bala.Res pa je, da že nekaj let, odkar obstajajo razni programi z dokumentarci, dost gledam dokumentarce od kšnih letalskih nesreč in usega.Že te zadeve me znajo kdaj tok zamorit,da potem v bližnji prihodnosti, kar sanjam da morm it na avion, da me je strah, da delam paniko po letališču, clo da avion dol pade.
Ok, sanje so res mogoče plod domišljije in ostankou spomina na dokumentarce, ampak useen.zgodi, se da tud kr tko sanjam neki z avioni neprijetnega,za brezveze.
Mislm nevem, a ma kdo kšno idejo...Resda se je treba s strahom soočit, ampak pomojem da ko bi šla skoz terminal na letališču, da bi sam skp odletela. je mela kšna podoben problem, pa ga je rešila?

[vrvica]

Jaz sicer nimam nobene podobne izkusnje s to zadevo, tako da prevec dolgovezila ne bom. Ampak, se mi pa zdi, da ce bi ti uspelo enkrat spraviti se na letalo, bi bilo skoraj ziher potem vse vredu. Ker dejansko je pomojem tisti rek "face your fear" se najbolj ucinkovit, ko pride do takih in podobnih strahov. Kako pa te spravit na letalo, je pa beyond me.

Tule sta dve zadevi, povezani s tvojim strahom. Sicer ni neka huda psiholoska pomoc, ampak preberes pa lahko.
http://www.rtvslo.si/tureavanture/modload.php?&c_mod=rnews&op=sections&func=read&c_menu=9&c_id=138
http://www.rtvslo.si/odprtikop/polnocni_klub/strah-pred-letenjem/

[little.miss.trouble]

Novo

No, sicer moj primer ni čist povezan s strahom pred višino, ampak je dost podobn, pa nom odpirala nove teme.
In sicer, zadeva/problem/mora je sledeča; bojim se letenja!groooooozno bojim!
In me moti, ker bi rada vidla svet, se zapeljala mal dlje od naše dobre Hrvaške in tud jst užila kšno svetovno znamenitost in kšn romantični kraj, do katerga drugač kot po luftu ne gre.
Sicer mam ta strah že od nekdaj, gromozanski in niti ni nobenega vzroka zakaj bi se točno tega bala.Res pa je, da že nekaj let, odkar obstajajo razni programi z dokumentarci, dost gledam dokumentarce od kšnih letalskih nesreč in usega.Že te zadeve me znajo kdaj tok zamorit,da potem v bližnji prihodnosti, kar sanjam da morm it na avion, da me je strah, da delam paniko po letališču, clo da avion dol pade.
Ok, sanje so res mogoče plod domišljije in ostankou spomina na dokumentarce, ampak useen.zgodi, se da tud kr tko sanjam neki z avioni neprijetnega,za brezveze.
Mislm nevem, a ma kdo kšno idejo...Resda se je treba s strahom soočit, ampak pomojem da ko bi šla skoz terminal na letališču, da bi sam skp odletela. je mela kšna podoben problem, pa ga je rešila?

mene je blo prvič ko sem šla na letalo malo strah samo mi je postalo tk fajn da bi se lahko nonstop vozla z njim, edino kar me moti je pa pritisk v ušesih ko mam čisto zamašena, všeč mi je pa spat na letalu (tak fajn občutek)

en nasvet: ne met v mislih dokumentarce...mej v mislih to da so tvoje možnosti da boš mela nesrečo z letalom take kot pa da bi zadela na lotu (baje je potovanje z letalom najbolj varno)

[Lučkica]

evo js sm pa ravno kontra.... samo da gledam globoko, pa sem srečna. že 3 leta in pol letim z jadralnim padalom, skočila sem že iz aviona, bila na bungeejumpingu, plezam tako skalno,ledno,dvoransko....

za vse, ki pa imate strah pred višino in bi ga rade premagale, pa vam rečem... skok iz aviona!!
druga, zastonj varjanta pa je abseil iz kakšne visoke skale, iz visokega mostu....
vsi ti gardalendi,dosneylandi,mirabilandije,aqualandi.... do srednje šole sem bila nora nanje, (čeprav grem še vedno vsako leto vsaj 1x v gardaland) ampak to je le zabavanje, nikjer nisi visoko, nikjer te nemore biti strah, vse je 100% varno

[fun]

Jaz se n bojim letenja z letalom, niti ne vrtiljakov, prostih padov itd... neznosno pa me je strah, če smo npr na kašni ozki potki v hribih, in če pogledam navzgor v nebo... Začne se mi vrtet in grabi me panika...
Pa zavitih stopnic se tud jaz bojim...

[~NIA~]

=)

[chiqqa]

To da je mami prenesla strah nate je 100% res ... To vedno tako deluje .. Če so starši glede nečesa panični, otroci že ko so čisto majhni, nezavedno poberejo ta strah...

to je tko kukr primer moje babi, k jo je ps napadu pa dedka, potem je še mt dobila strah pa še brat LOL jz sm bla pa že od skos neustrašna.

Se je pa brat lih dons rešu tega strahu, k ma moj lubi eno ful prjazno kužiko labrodorko in se je tooooooopride še kej naokol da se bosta spet lohka kj žogala hehe pa kužika ga tut tko gledala ceu čas pa za njim hodila hehe fajn to

[*purple*]

haha, za vse ki nas je strah višine priporoča skos iz aviona kaj pa če se še v avion bojiš stopt?
ne, definitivno ne,nč tazga niti nč podobnga.

Nia, ja lahko je rečt, valda, to mi usak reče...Sam useen, jst mislm,da mi je tale strah mal preveč pod kožo zlezu.Sicer sem se kot mala majcena, peljala v motornem in jadralnem letalu, ampak itak sm bla tok mala, da se tega kumejda spomnim.Kar se jasno spomin je to da sem jokala ko nevemkaj in da sem kozlala ko sm iz jadralnega letala stopila na trdna tla
manevem, pomojem bom kšno tableto za žiuce prej pojedla, če bo sploh zagrabla

[chiqqa]

klin se s klinom zbija?

Sam jz nevem kako se znebit strahu pred zaprtimi prostori, npr. solarij je men too much, ker je ko ena komora, sploh se nemorm več spraut ke..zdle nevem več primerov, ampak zihr so še kakšni. Strah me je pa še posebi zarad filma k se dve blondinki scvreta v njem k se zatakne in nemorš vn
Vrjetno me je strah zato,ker če se prou spomnm so me kot mejhno punčko eni prjatli -dr. kolegi- zaprl v kovčk. JA KOVČK? in se spomnm da mi je začel zraka zmanjkvat, pa panika, pa čist potna, potem se je pa zadrga še neki zataknila in ceuu halo!!!
Al pa strah mam pred preveliko dozo trave (kr odenkrat se je toz ačel dogajat) ker potem se začnem potit,roke trzat,zenice trzat,zgubim vid,pa balončk s emi začne delat v grlu k ga MORM pogoltnt čene se bojim da se bom zadušila.

To je pa to!

[little.miss.trouble]

Vrjetno me je strah zato,ker če se prou spomnm so me kot mejhno punčko eni prjatli -dr. kolegi- zaprl v kovčk. JA KOVČK? in se spomnm da mi je začel zraka zmanjkvat, pa panika, pa čist potna, potem se je pa zadrga še neki zataknila in ceuu halo!!!

mni se je podobno zgodlo samo ne s kovčkom...sošolci so me zaprli v en mali pa temen prostor (drgač se ne bojim zaprtih prostorov) nt je blo čisto temno in nisem vidla čisto nič, pač bolj ko ne je blo to tako stopnišče vglavnem res čist ozko kar je pa najhujš pa je da je blo čisto prašno pa povno pajčevin (pajkov se pa na smrt bojim) in sem mislila da se mi bo dobesedno zmešalo nič se nisem dotikala samo tulila sm da me nj vn spustijo pa sm se komaj prisilila da sm se dotaknila vrat pa jih stran tišala pa jih ni šlo odpret (sm mislila da me oni dov držijo) pol pa naenkrat samo čujem kk se oddaljujejo od mene pa grejo nekam naprej pa se smejijo js pa samo še v večji šok (kr sm se bala da pol noben ne bo prišo, pouk smo meli pa bi učitlca pomojem mislila da sem šla špricat) in se mi je že dobesedno mešalo ko je na srečo prišla moja sošolka pa me rešla...in pol sm bla še nakaj časa normalna ko sm se pa zbudla iz šoka pa se začela zavedat sm se pa začela tk jokat (drgač se pred njimi še nikol nisem) da je blo vsem takoj žav pa ful so se mi opravičevali pa vse js se pa nisem mogla nehat jokat (kr strese me ko se spomnim tega) in pol sm bla še cev pouk samo tiho (tak šok je bil to za mene)

[little.miss.trouble]

Vrjetno me je strah zato,ker če se prou spomnm so me kot mejhno punčko eni prjatli -dr. kolegi- zaprl v kovčk. JA KOVČK? in se spomnm da mi je začel zraka zmanjkvat, pa panika, pa čist potna, potem se je pa zadrga še neki zataknila in ceuu halo!!!

mni se je podobno zgodlo samo ne s kovčkom...sošolci so me zaprli v en mali pa temen prostor (drgač se ne bojim zaprtih prostorov) nt je blo čisto temno in nisem vidla čisto nič, pač bolj ko ne je blo to tako stopnišče vglavnem res čist ozko kar je pa najhujš pa je da je blo čisto prašno pa povno pajčevin (pajkov se pa na smrt bojim) in sem mislila da se mi bo dobesedno zmešalo nič se nisem dotikala samo tulila sm da me nj vn spustijo pa sm se komaj prisilila da sm se dotaknila vrat pa jih stran tišala pa jih ni šlo odpret (sm mislila da me oni dov držijo) pol pa naenkrat samo čujem kk se oddaljujejo od mene pa grejo nekam naprej pa se smejijo js pa samo še v večji šok (kr sm se bala da pol noben ne bo prišo, pouk smo meli pa bi učitlca pomojem mislila da sem šla špricat) in se mi je že dobesedno mešalo ko je na srečo prišla moja sošolka pa me rešla...in pol sm bla še nakaj časa normalna ko sm se pa zbudla iz šoka pa se začela zavedat sm se pa začela tk jokat (drgač se pred njimi še nikol nisem) da je blo vsem takoj žav pa ful so se mi opravičevali pa vse js se pa nisem mogla nehat jokat (kr strese me ko se spomnim tega) in pol sm bla še cev pouk samo tiho (tak šok je bil to za mene)