"Zato si tako debela," mi je rekla mama pri 12. letih (pretresljiva zgodba, ki bi jo morali prebrati VSI starši)

"Ne spomnim se, kaj je bilo izrečeno prej in potem, spomnim se samo maminih besed: Zato si tako zelo debela."

"Bili smo na družinskih počitnicah v nekem kampu. Po oceni moje mame sem se predolgo prhala, zato me je prišla iskat, da se lahko odpravimo na izlete, ki jih je načrtovala za tisti dan. Tema pogovora zagotovo ni bila moja teža ali telo, vsaj tako se spomnim. Vem, da je komentirala, kaj sem prejšnji večer pojedla in predvsem koliko, a po 24. letih še vedno ne vem, kaj sem takrat jedla.

Jasno pa se spominjam, da me je mama oklicala za debelo pri 12. letih.

Ta stavek je potrdil vse strahove, ki sem jih imela o sebi: debela sem. Debelost je nekaj slabega, torej sem slaba oseba. Grda sem. Nihče me nima rad, ker sem pretežka.

Vedno sem hotela biti t. i. večji otrok. Ko sem bila stara 4 ali 5 let, sem nekoga slišala, kako je nekemu otroku rekel, da je velik, ker je tehtal skoraj 30 kg. To je postal moj cilj - doseči 30 kg. Kdo ve, zakaj sem to hotela. Vedno sem želela biti starejša, kot sem bila. Mogoče sem razmišljala, da me bodo ljudje jemali resno, če bom tehtala toliko kot tisti otrok, saj me bodo imeli za starejšo. Takrat nisem vedela, kaj pomeni debelost, niti tega, da si dekleta običajno prizadevajo biti lažja in ne težja, da bi se počutila sprejeto in ljubljeno.

Kakorkoli, že v vrtcu sem dosegla tistih 30 kg in spominjam se dneva, ko sem pri šestih letih stopila na tehtnico in je bila prva številka 3. Bila sem navdušena!

Vendar to ni trajalo dolgo. Vzgojiteljica mi je na igrišču nekoč povedala, da ne morem več uporabljati gugalnice za dva, saj sem pretežka, zato se z nekom lažjim ne bi morala gugati. Prav tako nisem uporabljala nekaterih drugih igral, ki so bila predvidena za manjšo težo.

Te morda zanima tudi:

Preden sem vstopila v prvi razred, sem se že popolnoma zavedala svoje teže. Pred začetkom šole sem imela nočno moro o tem, kako se starejši otroci norčujejo iz moje velike zadnjice. In to se je tudi zgodilo že na čisto prvi dan. Še vedno se spominjam, kako sem plezala po igralih v kratkih hlačah in majici, spodaj pa sem slišala, kako se starejši fant norčuje iz moje zadnjice s svojimi prijatelji. Skočila sem z igrala in stekla stran. Oblile so me solze.

V naslednjih letih nisem naredila ničesar, da bi zmanjšala ali vzdrževala enotno težo. V petem razredu pa sem vstopila v čisto nov svet. Svet v katerem je bilo pomembno, kako izgledam, koliko maščobe imam na telesu in kako me bodo videli fantje. In imela sem mamo, ki mi je govorila, da sem debela.

Resnica: nisem bila debela. Nisem bila debela do veliko kasneje po osnovni šoli. Ampak prepričana sem bila, da sem. Pravzaprav pa sem bila tako suha, da je bilo čudno, da me nihče od odraslih ni vprašal, kaj se dogaja z mano.

Mama je na svoje besede verjetno pozabila, ampak posledice so ostale še dolgo. V šoli smo govorili o prehranskih motnjah kot sta bulimija in anoreksija, vendar se nisem nikoli zatekla k njima. Nisem hotela biti žrtev prehranske motnje. Pa sem na koncu vseeno postala.

Imela sem prehransko motnjo, o kateri v šoli nismo govorili.

Uživala sem v tistem praznem občutku, ki sem ga imela potem, ko 24 ali 48 ur nisem pojedla ničesar. Uživala sem tudi v majhnih obrokih hrane, ki sem jih zaužila po tej pavzi.

Včasih sem se tudi prenajedala. Po omari sem iskala procesirano hrano, pojedla sem 4 kolačke, škatlo krekerjev in vrečko majhnih čokoladic. Nazadnje pa je bila tu tudi želja, najti nekoga, ki bi mi rekel, da sem lepa takšna, kot sem. To iskanje me je pripeljalo na temačne kraje.

Najlažje opišem posledice besed, ki mi jih je izrekla mama o debelosti, s to mislijo, ki sem si jo ponovila vsak dan večkrat: zakaj bi se trudila, saj sem že tako ali tako debela.

Če me je tako videla oseba, ki skrbi zame in bi mi morala dati občutek varnosti, zakaj bi kadarkoli sama poskrbela zase? Precej lažje se je bilo predati samouničenju in negativnim mislim.

Če sem se med odraščanjem česa naučila, je to zagotovo zavedanje, da so besede staršev ZELO pomembne. Nemogoče je predvideti, katere besede si bo otrok zapomnil za celo življenje in na njih gradil svojo podobo.

Prav zato sem sedaj zelo pozorna na to, kaj izrečem in kako izrečem besede ter kako prikazujem ljubezen svojim otrokom. Skozi različne primere želim hčerkama pokazati, da so vse oblike telesa lepe. Pa tudi, da zdravo telo vzdržujemo z uravnoteženo prehrano. Ne komentiram teles svojih otrok, in če to storita sami, sem prva, ki jima pove, da sta čudoviti."

To je 43-letna mama sedmih otrok, ki ima postavo 20-letnice! Poglej, kako ji je uspelo (+ njen nasvet mamicam)

Nikki Kay

Fotografije: Profimedia

Preberite več na Aktivni.si