"Želim si, da bi si jo želel imeti ob sebi 24/7, iskreno si želim. To ni lep občutek in nočem nobenega sočutja."
Sem 31-letni moški in imam otroka, starega skoraj 5 let. Nenačrtovanega otroka. Velika podpora družine. Finančno stabilen. Lastnik doma. Zdravo razmerje. Od takrat sem imel vazektomijo.
Skoraj od prvega dne, ko se mi je rodil otrok, sem vedel, da to ni zame. Trudil sem se, resnično sem se potrudil, da bi v tem užival, bil dober starš in otroka podpiral.
Ima dobro življenje, ima vse, kar potrebuje in želi (ne da bi jo razvadila). Strikten sem zgolj z nekaj pravili, le poslušaj in bodi iskrena. Ampak ona ne posluša. Je pa iskrena. Ne želi slišati praktično ničesar, kar ji s partnerko govoriva. Poberi X – "ne". Ne da bi ji dala kakšno težko zahtevo, jo ona brez premisleka zavrne. To je le eden od mnogih primerov, ne bom zdaj pisal o njenem celotnem slabem vedenju, saj tukaj ne gre za to.
Do naju se brez razloga vede naravnost grozno. Ampak resnično grozno. Vidim lahko, da tudi moja partnerka ne uživa v starševstvu, tega sicer ni rekla, ampak vem.
Jaz pa sem ji povedal, da sovražim vse v povezavi s tem. Manj svobode, manj denarja, manj časa za druženje z ostalimi in za naju. Stres. Stres je nerealen.
Nikoli prej nisem zares čutil pravega stresa, dokler se ni rodila ona. In zdaj se kar ne neha. Nekatere dni ne prenesem niti biti v njeni bližini, njen glas me spravlja v stres, konstantno jamranje, pritoževanje, spraševanje, jokanje in drznost.
Cenim in razumem, da tvoj otrok potrebuje tvojo ljubezen in podporo, kar ji oba tudi dajeva. Če bi bila kruta starša, bi na nek način razumel njeno obnašanje, ampak – čeprav se morda zaradi te objave ne zdi tako – sva res dobra starša. Nikoli ji ne bi odvzel otroštva ali jo namerno užalil, razumem, da lahko to močno spremeni otroka.
Če bi lahko izbiral, je več nikoli ne bi videl. Vem, da se grdo sliši, celo neodpustljivo.
Nikoli je ne bi zapustil ali dal v rejo, vem, da je to zelo nepravično, saj tega ne počne nalašč, ne zaveda se bolečine, ki jo povzroča.
Ampak, iskreno, sovražim biti starš. Naredil bi vse, da bi imel nazaj svoje staro življenje, tisto, kjer sva imela svobodo, bila srečna in se vsako jutro zbujala z veseljem ter se zmeraj veselila naslednjega dne. Ponedeljek je zdaj za naju boljši od sobote, saj je v hiši tišina, lahko se pogovarjava brez "hrupa", absolutnega konstantnega "hrupa".
Imava podporo, nekaj vikendov jo vzamejo moji starši in nekaj njeni. Vzameva si premor od nje, ampak nikoli ni dovolj, saj ne izniči tega, k čemur se morava nato vrniti.
Prav tako razumem, da je verjetno veliko otrok takšnih in morda se drugi starši enako počutijo. Nekaterim gre še slabše kot meni in z njimi sočustvujem. Resnično. Razumem, da moja situacija ni tako slaba v očeh preostalega sveta. Ampak jo sovražim [situacijo, op. a.], ne prenesem je. Nisem več tista srečna oseba, kakršna sem bil, v sebi sem nesrečen.
Svoje občutke sem tudi delil, zlomil sem se že pred starši obeh, tega ne zadržujem v sebi. 99 odstotkov časa se trudim biti pozitiven, kaj pa naj. Situacija je pač takšna, kot je, ne morem je spremeniti.
Resnično sem se potrudil, da bi spremenil, kar čutim, saj mi to ni všeč. Želim si, da bi si jo želel imeti ob sebi 24/7, iskreno si želim. To ni lep občutek in nočem nobenega sočutja.
Mislim, da nikoli ne bom užival v starševstvu, morda takrat, ko zraste v prijaznejšo osebo in začne bolje razumeti življenje. Del mene ve, da bo sčasoma boljše. Ampak sovražim trenutno situacijo. Absolutno sovražim, kaj čutim do življenja. Mislim, da mi bo to, da sem svoja čustva izlil "na papir" pomagalo? Že prej sem o tem govoril, a ne javno. Hvala, da ste mi prisluhnili?
Globoko dihanje pomaga ...
Aja, pa ne potrebujem strokovne pomoči, nimam samomorilnih nagnjenj. Sem le globoko nesrečen, ker sem starš, to zame ni niti malo zabavno. Vem, da bo prišel dan, ko se bo vse obrnilo, ampak srečna prihodnost ne spremeni mojih trenutnih občutkov.
Vir: Reddit.com
Preberi še: Moški šokiral: zaradi punce odstranil ključavnico na vratih kopalnice (ne boš verjela, zakaj!)
Priporočamo tudi: Slovenka sprašuje: "Kako nastanejo vse te grozne tašče?"
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
){kind=link}