Zakaj se zdi, da nekateri pari tudi po letih zveze delujejo kot prava ekipa, medtem ko se drugi vedno znova zapletajo v iste konflikte? Odgovor ni nujno v tem, da se prvi nikoli ne prepirajo ali da se v vsem strinjajo.
Psiholog Nick Wignall, ki je pri svojem delu spremljal številne pare z različnimi težavami v odnosih, pravi, da imajo duševno in čustveno najbolj kompatibilni pari predvsem nekaj skupnih navad. Seveda se tudi oni prepirajo, drug drugega kdaj kritizirajo in se znajdejo pred neprijetnimi pogovori. A razlika je predvsem v tem, kako se z njimi spopadejo.
1. Kritike ne le poslušajo, ampak jih tudi upoštevajo
Sprejeti kritiko brez takojšnjega obrambnega odziva je pomembno, vendar Wignall opozarja, da to samo po sebi še ni dovolj. Ključno je, kaj se zgodi pozneje. Če partnerju denimo poveste, da vas moti njegovo zamujanje, on pa se strinja in obljubi, da bo bolj točen, vendar se v naslednjih tednih nič ne spremeni, prijazen odziv na pogovor pravzaprav ni pomenil veliko.
Enako velja za manj očitne stvari. Morda vas partner prosi, naj med resnimi pogovori ne uporabljate sarkazma. Lahko mu pritrdite in priznate, da ima prav, vendar je za odnos pomembno, da se nato tudi dejansko potrudite spremeniti svoje vedenje.
Če besedam vedno znova ne sledijo dejanja, lahko začne izginjati zaupanje, z njim pa trpijo tudi komunikacija, intimnost in občutek varnosti v odnosu.
2. Jasno povedo, kaj želijo
Zamera je lahko eden največjih sovražnikov zveze, pogosto pa se začne precej bolj nedolžno, kot bi pričakovali. Wignall njen nastanek med drugim povezuje s pomanjkanjem asertivne komunikacije.
Predstavljajte si, da imate težave v službi in si želite partnerjeve podpore, vendar vam je nerodno prositi zanjo. O svojih občutkih molčite, obenem pa pričakujete, da bo partner sam ugotovil, kaj potrebujete. Ko tega ne stori, ste razočarani – in počasi se lahko začne nabirati zamera.
Čustveno kompatibilni pari se ne zanašajo na branje misli. Svoje potrebe, želje in mnenja skušajo izraziti jasno in spoštljivo, tudi kadar se zavedajo, da druga oseba morda ne bo navdušena nad tem, kar bo slišala.
Če vam to ne gre najbolje, psiholog svetuje, da začnete pri majhnih stvareh. Najprej jasno povejte, kaj bi zvečer radi gledali na televiziji, šele nato se lotite zahtevnejših pogovorov o selitvi, denarju ali prihodnosti.
3. Upajo si biti ranljivi
Posebna oblika dobre komunikacije je čustvena ranljivost – pripravljenost povedati, kaj v resnici čutite, predvsem takrat, ko tega ni najlažje priznati. Morda opažate, da ste ljubosumni na partnerjev karierni uspeh. Namesto da občutek ignorirate, dokler se ne spremeni v zamero in pikre pripombe, ga lahko prepoznate in o njem spregovorite. Ali pa ste že nekaj časa žalostni in niti sami ne veste natančno, zakaj, vendar partnerju to vseeno poveste.
To seveda ne pomeni, da mora partner poznati vsako vaše najmanjše čustveno nihanje. Bistvena je pripravljenost, da se odprete, ko je nekaj zares pomembno.
Takšni pogovori lahko ustvarjajo globlji občutek bližine, saj partnerju omogočijo, da vas razume tudi v trenutkih, ko sami niste najbolj samozavestni, močni ali prepričani vase. Prav nasprotno – nenehno skrivanje neprijetnih čustev lahko sčasoma ustvari distanco.
Morda vas zanima tudi:
- Znanstveniki trdijo, da so najbolj inteligentni ljudje rojeni v tem mesecu
- 3 znaki, da šef ni zadovoljen z vašim delom (eden je zelo očiten)
4. Znajo postaviti mejo – in reči ne
V zdravem odnosu ni pomembno le, da znate povedati, kaj potrebujete. Enako pomembno je, da znate povedati, česa ne želite. To je lahko prošnja partnerju, naj se drugače vede do vaše družine, opozorilo, da je preveč nepotrpežljiv do otrok, ali pa jasno izraženo nestrinjanje s pomembno življenjsko odločitvijo, kot je selitev v drugo mesto.
Pri mejah pa obstaja pomembna razlika, poudarja Wignall: meja ni način nadzorovanja druge osebe. Nanaša se predvsem na vas in na to, kako boste ravnali, če vaše želje oziroma meje ne bodo spoštovane.
Postavljanje meja je težko predvsem zato, ker pogosto sproži neprijetna čustva. Veste, da bo partner razočaran, zato raje molčite. Predvidevate, da se bo razjezil, zato se odločite, da določene stvari ne boste omenili. Toda prav izogibanje takšnim pogovorom lahko dolgoročno povzroči precej več težav.
Tudi pri tem psiholog priporoča začetek z majhnimi koraki. Če se naučite reči ne pri manj pomembnih stvareh, boste veliko lažje zagovarjali svoje meje takrat, ko bo šlo za nekaj, kar vam zares veliko pomeni.
Najbolj povezani pari torej niso tisti, pri katerih nikoli ne pride do trenj. Njihova prednost je v tem, da znajo povedati neprijetne stvari, jih slišati, nekaj ukreniti glede njih in ob vsem tem ostati čustveno povezani. Prav to je lahko precej boljši pokazatelj kompatibilnosti kot popolno strinjanje o vsem.
Povzeto in prirejeno po: YourTango
