Zanima me, v koliki meri imate ostali podobne izkušnje in kaj pravite na mojo teorijo.
Med paleto različnih razmerij in znanstev se najdejo med drugimi tudi posamezni fantje, s katerimi dejansko kadarkoli se srečamo, ne zdržimo dolgo v temah vsakdanjega pogovora, ampak preprosto debatiramo. Naj bo to na sladoledu popoldan, na faxu, v družbi drugih ljudi, ki ne prisostvujejo debati ali pa samo v dvoje. Tudi preko interneta, največkrat pa seveda na raznih zabavah. In vseeno je, če se z določeno osebo nisva videla nekaj mesecev, ali pa sva sošolca in se vidiva praktično vsak dan.
Največkrat je debata o smislu vsega in odgovoru na vprašanje o vesolju, življenju in sploh o vsem
, razlikah med moškimi in ženskami...ali pa preprosto zagovarjanje svojega stališča glede česarkoli.
Prijateljice me ne razumejo kako lahko le debatiram s fanti in z njimi nič nimam...in pravijo, da sem čudna
Za info: zaključujem faks. Situacija je ista ne glede na to ali imam fanta ali ne.
Jaz si razlagam, da to preprosto zato, ker me ti fantje ne vidijo kot tipično punco ampak kot "nasprotnika"v debati oz. zanimivega sogovornika -tako kot jaz njih. Vprašanje za fante - deluje to tako, ali pa sem le en wierdo primer?


...če nisi, vzamem nazaj 




ne vem, a bi morala bit ženska priklenjena k štedilniku in naj bi bila zato nekaj posebnega, ker se zna celo pogovarjat... al naj bi bilo to nekaj nezaslišanega, ker govori z moškimi
al je point v tem, da je neki posebnega, ker je vsi ti nasprotnospolniki niso kr naskočili in se ji zdi to blazno nenavadno

