Ali se bojite smrti?

[*erciika*]

Jaz se tudi bojim smrti. Včasih ko npr.kaj premišljujem pa misli nanesejo na temo kako je ko si mrtev. MIslim...ni te več! Nič ne čutiš itd. Hjao,tega me je grozno strah

isto pri meni

[Punchee]

Jaz se tudi bojim smrti. Včasih ko npr.kaj premišljujem pa misli nanesejo na temo kako je ko si mrtev. MIslim...ni te več! Nič ne čutiš itd. Hjao,tega me je grozno strah

isto pri meni

in meni

[cacao.]

Verjamem v posmrtno življenje. Ampak me je strah umreti, ker ne vem kako naj bi to-življenje potekalo. Upam, da začneš na novo.

[Atena13]

Ne,ne bojim se je.

[Temida]

Torej ali se bojite smrti?

Razmišljate kdaj o tem? Vas je recimo strah tega občutka, da bi se vam vsak čas lahko nekaj zgodilo in bi bilo vsega konec?

prav posebno sicer ne razmišljam o tem, ampak bojim se je ne.

[Ashlee.]

Jaz se tudi bojim smrti. Včasih ko npr.kaj premišljujem pa misli nanesejo na temo kako je ko si mrtev. MIslim...ni te več! Nič ne čutiš itd. Hjao,tega me je grozno strah

isto pri meni

in meni

tud js se smrti zelo bojim, ker vem da ne bom več čutila tega kar lahko čutim zdaj, ker vem da bodo za mano ostali ljudje, ki bodo trpeli.
drugače pa kaj dosti o smrti raje ne razmišljam

[ŽuŽa]

Ne bojim se smrti same, ampak tega da bi umrla prehitro, nepričakovano in ne bi mogla doživet vsega kar bi se želela. Groza me je tega da pol tega kar si meu nikol več ni, vsega je naenkrat konc; najbrž je potem tko kot da bi skos samo spau (brez sanjanja seveda).

[ba]

ne bojim se smrti, vseen mi je za umrle in za sebe, ko umrem, saj vem kam grem, kaj bom in kaj bo.. zivljenje se konca, ko se poistovetis z Bogom, to so le faze in ucenja.. treba se povzpet nad tole materialno dojemanje sveta, pa bojo vsi problemi izginli..

[Miss September]

Smrt je povsem naravna. Sem se sprijaznila z dejstvom, da bom enkrat umrla. Smrt je zame večno spanje in zato nič strašnega. Strah me je edino, da bi umrla mlada, preden bi doživela vse, kar si želim, da bi umrla v prometni nesreči, da bi umrla bolečo smrt ali zaradi bolezni. Nočem mučne smrti in jo ne želim nikomur. Bolj me je strah smrti bližnjih. Pa strah me je konca sveta.

[uniqueee]

Smrti, same po sebi, me ni strah. Že, samo ne tako, kot me je strah starosti. Saj, lahko, da bom mela lepo starost, pa vse to. Samo, ko si star, pa ko vidiš vse te mladostnike, pa mlade mamice ter atije, pa se zamisliš: "Kje to že tile časi..."... in veš, da se nebo nikoli vrnilo.
ampak, ko umreš, se naenkrat vse konča, bez da bi se zavedal. Če bi umirala počasi, bi to tui trajalo samo nekaj časaa. Lahko te pa tudi v enem trenutku pobere.. Lahko me zdaj, ko pišeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeee (tak bi zgledalo, če bi mi zdaj glava na tipkovnico vrglo.. Diagnoza: umrla nenadne smrti. Vzrok: ??? hec.hec). Kaj pač hočem povedat je, da smrt po eni strani ni nekaj, česar bi nas moglo bit fejst strah. Mene je strah npr. kak se bom z atejom pobotala, če me nebojo sprejeli na želeno šolo, ipd. Ker pa nikoli ne vemo, kdaj bo naš zadni dan, je pametno živet vsak dan, kot da je tvoj zadnji..
pač, moje mneje

[taššek]

Hejj.
Smrti se ne bojim. Ampak se pa vasih prav poglobi v življenje po smrti in kaj je ko si mrtev. In tako dalje. Drugače osebno se pa smrti ne bojim.. Upam samo da me nebo avto do smrti povozo .. Mojo prijateljico je zraven mene avto povozo na srečo ni umrla ampak je imela hude poškodbe glave in hrbtenice. Ampak vedno ko si tisti trenutek prevrtim pred oči se mi naberejo solze..

[BlackMagicWoman]

Ne bojim se smrti. Verjamem v usodo in vedno pravim, da ko mi je usojeno umreti bom umrla. Ne obremenjujem se preveč s tem. Pač, ko se bo zgodilo se bo.

[BeXy]

Ni me strah, ker imam o posmrtnem življenju neko določeno trdno prepričanje. Imam občutek, da mi tut tam ne bo nič manjkalo, ker pa verjamem v reinkarnacijo, bom verjetno kmalu po prihodu na ono stran spet končala tu.
Hkrati pa ne verjamem v usodo...

[Liena]

Ni me strah svoje smrti, bolj me zmrazi ko pomislim, da bi odšel kdo od mojih najbližjih. Če pa pomislim na svojo smrt zdaj, pa... Neprijetno mi je pomisliti, kak bi se odzivala okolica, kak bi bilo potem z življenjem tistih, ki so mi blizu. To me muči bolj, kot smrt sama, da me preprosto ne bi bilo več z njimi.

[sann]

da je smrt konec, da ko umreš, ne čutiš, ne sanjaš, ne nič S tem se ne morem sprijaznit. Dostikrat ponoči ne morem zaspat in me napadejo take misli. Groza! In ne morem se sprijaznit z dejstvom, da me nekega dne ne bo več, da bo tako kakor da me sploh nikoli ni bilo. Sčasoma te ljudje pozabijo, čez par generacij nihče niti ne ve, da si živel, kaj vse si dosegel, koga si ljubil.. fak. In v temu življenju se trudimo, da bi dosegli naše cilje- zakaj že?? Ju3 te mogoče več ne bo In ko umreš, kaj ti pomeni vse za kar si si prizadeval?

Se čist strinjam s temle..pr men je isto...js se je tut fuul bojim sploh si ne morem predstavljat tega da me enkrat več ne bo...da bo konec usega..da bodo za mano ostali ljudje,družina in grozn je ko sam pomislim na to da nikol več ne bom mogla videt ljudi,prijatelje,se smejat,veselit,dihat res groozn..večkrat se mi zgodi da ponoč ne morem zaspat in pol razmišlam o tem in jočem ko nora...res to mi je full grozn..še posebi če pomislim da bi umro gdo od bližnjih..