Sreča je v nas samih! to si je dobro zapomniti. moremo začeti delati na sebi, da bomo sami sebe osrečili. če te pusti partner, ki si ga resnično ljubil in mu dal vse, ne moreš bit z njim prijatelj, ne moreš ga videvat na kavi, in podobno. tisti ki govorijo, ja midva sma se pa razšla sporazumno, ostala boma prijatelja, hodima na kave...to dokazuje le to, da sta oba nehala čutit nekaj do drugega in sta enakovredna, noben ne trpi bolj ali manj. tak da ti so čisto drugi primeri razpadli zvez kot pa tisti, pri katerih se je enemu srce razbilo na koščke, drugemu pa se napolnilo z srečo in vsemi pozitivnimi čustvi.
moj nasvet je, pa si partnerja ne poskušate na silo izbiti iz glave. to ne deluje, deluje le kratkočasno in v podzavesti vseeno trpite. pusti da usoda naredi svoje. pusti da trpiš, saj priznajte da ste se imeli noro dobro v zvezi; koliko prečudovitih trenutkov sta ima skupaj, koliko obletnic, potovanj, smešnih dogodkov, vsega...in to je nekaj vredno, to šteje že zaradi tega vsega lepega bote morali plačati davek, morali trpeti ker vam je Bog tako namenil. zdaj pa je spet vprašanje kaj pa tisti ki vas je zapustil? zakaj on ne trpi? zakaj gre njemu vse tako lepo? hmmmm to pomeni da tisti drugi, ki je zvezo razdrl, vas zapustil, mu je vseeno za vas in vse kaj sta imela, kot da bi bila skupaj dva meseca ne pa nekaj let. ta pa uživa srečo na račun vas ki ste nesrečni. ta si je skoval srečo na račun vaše nesreče, uživa zato, ker je vam vzel srečo. in verjemite, da ni prave sreče, če jo nekomu drugemu vzameš in ga totalno uničiš samo da bi lahko on/ona uživala. vse ostane v podzavesti, tudi pri njih. jih bo že začela pečti vest, mogoče ne zdaj, mogoče čez pol leta, mogoče nikoli.
če vam je Bog dal ta križ na pleča, ga nostite, morate ga nosit, da pokažete, da ste odtrpeli svoje, da vas je okrepilo, da za nobeno zvezo ne boste več tako trpeli. ker ne more ko prenehaš tako za vsakim bolet, verjemite. idite dalje po svoje, ne delajte si osebnosti, da je vse ok. pustite da čas in usoda naredita svoje, živite tak kot ste do zdaj, pač trpite, ampak vedite, da ni konec sveta, čeprav mislite da je. mislim, da bi vsi morali idi na dno bede življenja, da bi znali cenit to kar imamo.
nikoli pa ga ne imejte za prijatelja... ker tudi ko mine po več letih to prebolevanje, se spomnite kaj vam je oseba naredila, kako vas je uničila, vi pa ste ji dali vse, in še vedno bi ji. moj nasvet je da osebo malenkost zasovražiš, ampak ne preveč, saj negativna čustva privabljajo nevšečnosti, kot strelovod, ki privablja strelo.
torej pokažite da zna pretrpeti to, pa četudi traja ne vem kako dolgo, tako že mora bit. naj drugi partner uživa, nas se ima lepo, lepo se ima zaradi vas.
Vse se vrti v krogu, vsak je odgovoren za svoja dejanja. Vse se vrne!
Ne vem kako sem sploh lahko to napisal, ker preživljam najtežje čase v mojem življenju. prebolevam osebo, katere niti nočem preboleti in vem kako boli, prekleto boli. najhuje je pa ko vidiš da druga oseba uživa in ma druge partnerje, to pa ubija. ampak pustite naj boli, boste vidli, enkrat bo sreča tudi vam podarila lep nasmeh
jz ne vem več, rada bi mela rada koga druzga, da bi lahko njega popolnoma prebolela in se ne sekirala več zanjga ker si tega ne zasluži...
sam itak tud če ga ne vidm pa ne slišm je isto, pa skos čekiram njegov myspace... 
To si me pa zdej nasmejala..."ker si življenja s takim tipom ne predstavljam" 
in pol še mi sestra pove da ji je brat od mojega bivšega povedal da je bivši rekel da je bil s parimi puncami do zdaj ampak da sem bila jaz najboljša. mogoče mi bi moralo bit to v tolažbo ampak mi ni. še vedno ga mam rada