Jokica - pretirano čustvovanje

tani24

js sm pa že celo življenje taka jokica da groza. ne pred vsemi, ne me narobe razumet, npr. v šoli ni blo šans, da se začnem jokat, sam ko pa nekomu zaupam, ko ga spustim k seb, se pa nekak vse stene podrejo. ne prenesem, da se kdo dere name, še posebi če je po krivici. ponavad če me starša začneta obtoževat al pa se dret name..me ful prizadane (ker je ponavadi po krivici) in si ne morem pomagat se začnem jokat. sam največ me je pa videl jokati moj fant..zaradi njega sem pa pretočila toliko solz kot prej v celem življenju ne. na začetku ni bilo šans, da me vidi jokat, pol sm pa mela enkrat probleme doma in me je dobil v zelo težkem trenutku in sm se začela jokat. od takrt dalje se ful težko zadržim, če me kaj prizadane v vezi z njemu. ponavad se kr zadržujem, dokler se samo pogovarjava, ko pa začne govorit stvari, ki bolijo je pa konc, mi ni pomoči.
mene je ful sram ponavad, ker vem, da njega to mot, da mu je smotan, sam nevem kaj nej. sicer pa mi je enkrat prijatelj reku, da se solz nimam kej sramovat, da se ma za sramovat oseba, ki me spravi v jok.

ANGELgirl

Hehe, jaz sem se včeraj cmerala, ker je v oddaji na Animal planetu umrl en shar peiček..

Sicer se pa zadnje čase zelo malokrat jokam, tako da jeeeej.. Očitno sem res srečna in dobre volje

maffy

Joj, jaz tudi veliko jokam pa se mi zdi, da najveckrat celo, ko sem jezna. Namesto, da bi kricala jokam. :cry:

Tapravi zalosti se pa redko prepuscam.

BaByBlu

js tudi zadnje case nenormalno veliko jokam. vsaka malenkost me lahko spravi v jok, najveckrat pa, ce poslusam radio in se pol najdem v besedilu in pol res ne morm in ne morem nehat jokat. to se dogaja zadnji mesec, ampak samo takrat kadar sem sama, pred nekom drugim se pa ful tezko zjokam. no pa ene parkrat sem jokala na busu zvecer, ampak je bil skor prazen in ni nihce opazil. a mislte da je zdj taksno depresivno obdobje zaradi tega oblacnega vremena? drugace si neznam razlagat, ker prej sem bila vedno ful optimisticna in vesela oseba, nisem se obremenjavala z takimi stvarmi kot se zdj.
aja pa razmislala sem, ce morda lahko prehrana vpliva na boljse pocutje oz. kaksni dodatki k prehrani? enkrat sem nekje v eni reviji zasedila nekaj o hrani, ki ti lahko izboljsa razpolozenje ampak sem bol povrsno prebrala in se ne spomnim nic drugega razen čokolade. no, ce ima kdo kake predloge kar veselo na dan z njimi.

Laurica*

Men se to dogaja ves čas. Ne vem kok nej se prepričam d bi se nehala cmerit.

Aloha

Js morm sporočit

, da sm se od odprtja teme mal popraula.

Sigurn na to upliva dejstvo, da mam zdej clo (!) normalnga fanta, sicer mava tut krizice, učas kr krize, ko zgleda, da nama ne bo šlo več (parkrat sm mela ceu napad joka, enkrat me je tok u trebuhu štihnl, da sva misnla kr na urgenco letet; verjamem, da je bla to posledica krčevitga joka in stresa takrat), ampak nikol ni tko, da bi me blo strah, da se mi bodo spet dogajale stvari iz preteklosti. Tko da skrbi in traum, povezanih s partnerstvom nimam preveč, saj ne na način, kakršn je zadne tri leta prevladvou.

Jokat sicer še nism čist nehala

, ne jokam pa več ob stvareh, prizorih, vezanih na odnose in ljubezni, ob tistih, k prikličejo preteklost tut ne. In to je zame že velik.

Moj se je pa tut navadu, da me stvari hit przadenejo, da use jemlem dost osebno, da me bolijo krivice in da dostkat souzico spustim. In use moje izbruhe in souzave trenutke stojično prenaša, me tolaž in ne obsoja.

BaByBlu

jeeej ful sm vesela zate :razz:

upam da bo se mene cimprej minil
lep pozdravcek

lolitaa

sem zdej prebrala Alohin post in skor kot da bi ga js napisala.za vsako stvar se zjočem.sploh k se s kom skregam ne mine 5 min in že jočem, pa da ne govorimo o živalcah...in meni se to tudi dostikrat zgodi da preden grem spat mislim na to kako bi blo če bi se komu od mojih bližnjih kaj zgodilo.zadnjič pred spanjem kličem fanta in je imel nedosegljivo (čeprav mi je reku da mu na delu zelo slabo lovi) in js zagnalo celo paniko, nisem spala, jokala, sploh se nisem mogla pomirit. pa za kar brezvetze, sam zarad ene misli. moj fant še vedno ne more verjet kako se upam tako hitro zjokat. pravi da bi lahko v filmu igrala

, sam meni to ni smešno.

neznanka__

ženska

Občutljivost ni nič slabega. Sama sem zelo občutljiva. Opažam, da z vsako težko izkušnjo, ki jo doživim, vedno bolj. Moj bivši fant tega ni razumel in se mu je čustvenost zdela nekaj slabega in nezrelega (po mojem je za to kriva njegova vzgoja). Nikoli mi zato ni mogel nuditi nobene opore ali tolažbe.

mirella

včasih sm jokica ko mam menstro.. al pms.. samo to se zgodi like 2x letno

Mahagonij

ženska napisal/-a:Občutljivost ni nič slabega. Sama sem zelo občutljiva. Opažam, da z vsako težko izkušnjo, ki jo doživim, vedno bolj. Moj bivši fant tega ni razumel in se mu je čustvenost zdela nekaj slabega in nezrelega (po mojem je za to kriva njegova vzgoja). Nikoli mi zato ni mogel nuditi nobene opore ali tolažbe.

Obcutljivost ni nic slabega? Si mogoce kdaj pomislila kok je to naporno za tipa?

Aloha

Mahagonij, če partner te (pretirane?) občutljivosti ni zmožen prenašat, najbrž ne ostane doug ob ženski.

Mela sm deca (bojim se, da ne sam enga tacga), ob kermu boh ne dej souzo spustit, povedat, da ti je hudo, potožt, da neki ni u redu, kr njemu je bla usaka taka stvar odraz šibkosti, nezrelosti, pač punčka, k ne zna žvet, ni se dal stisnt h njemu, posušit souze in pozabt na use. In ni blo važn, kok pomembna je bla neka situacija zame, za njega nobena, prou nobena ni bla vredna tega, da bi me potolažu in mi probu pomagat. Na drugi strani je biu pa on tisti, k je srou za usako malenkost, stegnu surlo ob najmanši šaljivi pripombi, jokcu in težiu je za usako bedarijo, k mu u službi ni ratala, pr kolegih, športu,... in na usak nestrinjanje je reagiru z "nisva za skupi". Hvala bogu, res nisva bla, kr dvojnih meril se pa js ne grem (to je bla sam pika na i, njegou odnos do mene je že druga zgodba).

Zdj mam fanta, kermu ne rabm skrivat nobenih čusteu, ni se mi treba smejat, če mi gre na jok, ni se mi treba pretvarjat, da sm močna, če sm tik pred tem, da se zlomm na pou, zjokala sm se mu že dostkrat in vedno, čist vedno dobila od njega tople besede, močne objeme, vedno je ostau ob men, dokler se nism pomirila, me poslušu, se pogovarju, mi obrisu souze in šou z mano u novi dan. Učeri je blo tut tko.

Pozna moj karakter, ve, da sm komplicirana, hitr užaljena in še prehit prizadeta, ve, da bom jokala ob zmrznenem ptičku na pločniku, povoženem mucku na cesti in shiranem kužatu na ulci, ve, kakšne strahove mam, kako dojemam svet in sebe u njem, ve, kdaj mi je treba povedat svoje in kdaj me zgolj stisnt h seb in počakat, da mine. In zato ga mam rada, res ga mam rada. :hearts:

jullia_

jst se pa strinjam z mahagonijem, da je pretirana občutljivost kar precejšnja obremenitev za zvezo. spomnim se enega para iz srednje šole, ki sem ga med glavno pavzo videvala v avli. punca je praktično vsak dan jokala fantu na ramenu. ne vem, za kaj se je sploh šlo, ampak si pa predstavljam, da ni lahko bit z nekom, ki toči solze ob najmanjši malenkosti.

nekako vem tudi iz lastnih izkušenj, ker sem bila včasih taka. kto eno malo dete, ki joče, če mu nekdo kriv prst pokaže. ni bilo fajn ne zame, ne za okolico.

pa sej itak, da od partnerja lahko upravičeno pričakuješ, da ti bo stal ob strani (v dobrem in slabem

), ampak nekje vseeno je ena meja.

Aloha

Seveda mora bit meja, kt sm že prej pisala, je pa ta odvisna od tega, kje jo nekdo (posameznik, u tem primeru par) začrta. Enim je dost žalostn obraz, da pobegnejo stran, drugi prenesejo souze in jok. Mislm, da se take stvar u nekem odnosu že kmal pokažejo, saj pr men, eno je pa pol pustit čustvom na plan, drugo pa zadržat jih zase.