Dejstvo, k me najbol skrbi pa je, da zadeva postaja iz leta v leto težja, se stopnjuje in počas je situacija že tok naporna in neznosna, da se resnično bojim, kam me bo use skupi prpelal.
Pa če bi bla skrb sam z moje strani, bi še lahko rekla, da mogoče pretiravam in se mi samo dozdeva,ampak k mi pa lastna mami reče, da jo skrbi zame, da je vedno slabš in da se bom izsekirala do konca, potem vem, da vidjo to tut drugi. In da gre zares. Šlo je tok daleč, da razmišljam, če bi si mogoče omislna strokouno pomoč, karkol u to smer, da bi mogoče ugotovila od kje izvira use to, kaj so možni razlogi in u kero smer delat, da bi se premaknil na bolš.
Se pelem u autu, vidm povoženo živalco, planem u jok (sm se mogla tut že ustaut, kr zarad souz nism nč več vidla) in še ceu dan razmišlam, zakaj ...
Gledam televizijo, sploh ne rab bit romantičn film, niti drama, lahko je dokumentarc, karkol, se zjokam, pa ne sam ob smrti, bolezni, bolečini, zdej jokam ob porokah, rojstvih, ponounih srečanjih dveh ljudi, ob srečnih koncih, u usakem dogodku lahko najdem sebe, svoje strahove in želje ...
K grem zvečer spat, me napadejo misli in strahovi, kaj če se staršem kej zgodi (sm ful navezana na mami), kar je zame nepredstauljivo, tok se presekiram, da po par ur ne zaspim (k pa že, mam pa skor usako noč saj eno moro, zarad kere se zbudim objokana) ...
Souze u očeh dobim ob besedah al pa (ne)dejanjih ljudi, k jih mam rada, kr marsikej uzamem zlo osebno (tut če ni blo tko mišlen) in si ne morem pomagat, da se ne bi še dneve morila s tem, zakaj je blo to izrečen, kaj sm nardila narobe ...
In nenazadne, največ souz prelijem zarad (nesrečnih) ljubezni. Ne gre za to, da ne bi sprejela razpada zveze, gre za odnos, za uso neiskrenost in nespoštovanje, k ga premorejo tisti, kerim hočeš najbolš, u kere polagaš svoje upe in svoje srce... poznajo te, tvoje šibke točke, tvojo pretirano čustvenost, pa se usen igrajo... ti pa upaš, da tvoj trud ne bo zaman, da bo bolš...
To področje je zame najbolj boleče, sekirancija mi pobere čist uso energijo, zgledam zgarana in tko zlo zmatrana, da se bojim kaj bo z mano čez neki let, če se bo tko nadaljeval...
In zavedam se, da je milijone ljudi, k majo večje, resnične težave, da trpijo in ne vidjo izhodou, ampak to tuki je moja zgodba, moj dožiulanje sveta in usi vemo, da se nam lastne bolečine, lastni poblemi in lastni strahovi zdijo največji. In zame so še kako resnični. In boleči.
Zanima me, če še kera dožiula na tak način, ji premočno čustvovanje otežuje normalno funkcioniranje, se je še kera znajdla u začaranem krogu, kerga je tko zlo težko prekint, čeprou se resnično trudš? Al pa če mate sam kšn nasvet...
(čeprav nikoli nisem verjela, da vreme vpliva na razpoloženje 
). tudi sama sem takrat premišljevala, če bi zaprosila za strokovno pomoč, ampak je šlo nekako samo od sebe na bolje. opirat sem se začela na lepše dni, ki bodo prišli in spet sem nekako postala tista "ta optimistična" kot sem bila včasih, čeprav še vedno nisem na tej točki... ampak vem, da kmalu bom. še vedno pride kak črn dan, ko se zjokam za vsako stvar, za vsak malo bolj čustven prizor iz filma, tudi misel na smrt nekoga bližnjega me včasih vrže.
)
)
Rada bi usaj eno stalnico u žiulenju, eno osebo, na kero se bom lahko zanesla. In zarad kere mi noben problem ne bo nerešljiu in zarad kere bom vedla, da se mi splača trudt. To je tisto, kar mi manjka in kar od usega pogrešam najbolj. In ker tega ni, potegne ta "praznina" za sabo use ostalo (kar sm že pisala u prvem postu) 
Drugac pa se tud ne morm upret solzam ob prepirih in zalostnih situacijah.
Sicer se to ne dogaja tako pogosto, pa vseeno, včasih bi lahko bila bolj 'močna' in stvari sprejela drugače.
) in podobno..