
Dejstvo, k me najbol skrbi pa je, da zadeva postaja iz leta v leto težja, se stopnjuje in počas je situacija že tok naporna in neznosna, da se resnično bojim, kam me bo use skupi prpelal.

Se pelem u autu, vidm povoženo živalco, planem u jok (sm se mogla tut že ustaut, kr zarad souz nism nč več vidla) in še ceu dan razmišlam, zakaj ...
Gledam televizijo, sploh ne rab bit romantičn film, niti drama, lahko je dokumentarc, karkol, se zjokam, pa ne sam ob smrti, bolezni, bolečini, zdej jokam ob porokah, rojstvih, ponounih srečanjih dveh ljudi, ob srečnih koncih, u usakem dogodku lahko najdem sebe, svoje strahove in želje ...
K grem zvečer spat, me napadejo misli in strahovi, kaj če se staršem kej zgodi (sm ful navezana na mami), kar je zame nepredstauljivo, tok se presekiram, da po par ur ne zaspim (k pa že, mam pa skor usako noč saj eno moro, zarad kere se zbudim objokana) ...
Souze u očeh dobim ob besedah al pa (ne)dejanjih ljudi, k jih mam rada, kr marsikej uzamem zlo osebno (tut če ni blo tko mišlen) in si ne morem pomagat, da se ne bi še dneve morila s tem, zakaj je blo to izrečen, kaj sm nardila narobe ...
In nenazadne, največ souz prelijem zarad (nesrečnih) ljubezni. Ne gre za to, da ne bi sprejela razpada zveze, gre za odnos, za uso neiskrenost in nespoštovanje, k ga premorejo tisti, kerim hočeš najbolš, u kere polagaš svoje upe in svoje srce... poznajo te, tvoje šibke točke, tvojo pretirano čustvenost, pa se usen igrajo... ti pa upaš, da tvoj trud ne bo zaman, da bo bolš...

In zavedam se, da je milijone ljudi, k majo večje, resnične težave, da trpijo in ne vidjo izhodou, ampak to tuki je moja zgodba, moj dožiulanje sveta in usi vemo, da se nam lastne bolečine, lastni poblemi in lastni strahovi zdijo največji. In zame so še kako resnični. In boleči.
Zanima me, če še kera dožiula na tak način, ji premočno čustvovanje otežuje normalno funkcioniranje, se je še kera znajdla u začaranem krogu, kerga je tko zlo težko prekint, čeprou se resnično trudš? Al pa če mate sam kšn nasvet...
