Leta kar hitro bežijo, še posebej če se ti kaj zalomi, in na koncu ugotoviš, da si star 22 let in si še vedno tam ko si biu. Groza!!!
Sicer pa imam jaz včasih občutek, da sm obstala v tem čas,ko sem sedaj. Nekako se mi po SŠ nič kaj ni več novega zgodilo, da bi lahko pozabla na preteklost in zaživla v sedanjosti. Čeprav moram priznati, da mi je včasih zelo všeč, da sem tu, ko sem. Imam se sicer lepo in mi je super, ampak rada bi šla naprej. Pa kaj potem, če bom starejša za eno leto ali 10, še vedno bom isti človek kot sem sedaj.
Včasih pa si tudi jaz želim, da bi pobegnala nazaj v srednjo šolo. Če mi verjamete ali pa ne, tolkrat se mi sanja o srednji šoli, da ko se zbudim, se prav ustrašim, ker mislim, da je moja razredničarka klicala domov in mojim staršem povedla, da kr naprej špricam

oh ja...kje so tisti časi, ko je bilo kaj prepovedanega zanimivo početi, ker si vedel, da te lahko dobijo. Zdej pa počasi odraščam in sprejema posledice in dejanja na svoj račun, in samo svoj. Težko se je spopasti z odgovornostjo in se posloviti od brezskrbnega otroštva...