Tako ga pogrešam...kako ga preboleti?

[puma]

Če so vrtnice, bodo cvetele.

hmmm ... plastične tud?

[*purple*]

ii kolk lepo jochie
nisem vedla, da znaš bit tolk nežen

drgač pa je moje mnenje dost podobno...
če bi fanta res dušila, če te nebi imel rad, če nebi želel bit s tabo (pa še miljon če-jev ti lahko naštejem) enostavno nebi bil in bi že odšel..ampak glede na ne ravno lepe razmere med vama in v tvojem življenju, je on še vedno ob tebi...nič drugega ne preostane, kot to da te ima zares rad...
lej,...tudi sama sem bla zelo zelo vzkipljiva..še vedno sem, sicer manj, ampak na trenutke res preveč...treba se je naučit zadržat...magar se naglas nekej zaderi tja v tri dni, poskoči trikrat po tleh in boksni v steno (pa ne premočno), pa bo takoj bolje in brez da bi ga prizadela...in en mislit, da te niam rad, da te bo prizadela in podobnih pesimističnih misli, ker glede na napisano sigurno ni tako...predvsem pa poleg vsega, svoje občutke zaupaj nekomu, izpovej se, napiši na list, napiši na blog, na forum...pač dej vse tegobe ven iz sebe..boš vidla da bo lažje...pa najdi si nek hobi oziroma karkoli pač te pomiri...in zaupaj svojemu fantu, ker je verjetno res vreden zaupanja...in ne se toliko bat življenja, ker vidva nsita tvoja starša...

[jagodka85]

se strnjam s puprle in jošijem.. če te ne bi hotu met ob seb, te ne bi mel...
sicer pa razdalja ni taka... sploh če ma vsaj en od vaju izpit za avto... jz pa moj sva tud narazn več kot 30 km, pa se vidva... to sploh ni problem...
ti probej sama pr seb uredit to, da se ne boš zmer nad njega znesla, kadar bo pr teb doma kej narobe, probej bit manj ljubosumna... ker drugač ga bo nekega dne res minil... tega si vrjetno ne želiš...
resno, umiri se, kar se tega tiče (vem, da je lažje rečt, kot pa to storit), pa bo velik bolše
vso srečo :bussi:

[nebo]

Hvala vsem :bussi:

Vaše besede mi velik pomenjo...
Zdj ko sem odkrila ta forum, bom res vedno, ko bom jezna, žalostna,... pisala sem, da mi bo lažje, da se pomirim, ker je res NAJBOLJŠI občutek, ko izlijem vsa čustva v črke

Trudila se bom biti MANJ ljubosumna, ne bom ga obremenjevala s svojimi izpadi...

HVALA

[AphexTwin]

Ojla!

no...moj primer...

S fantom sva "skupaj" že dve leti in tri mesece. v tem času sva šla dostikrat narazen. največ za dva meseca. je moj prvi resni fant in jaz njegova punca. imam ga zelo rada, ampak sem zelo ljubosumna...zelo se bojim, da bi me nehal imeti rad. za sabo nimam lepega otroštva. zaradi očeta. mami ga ni zapustila, čeprav bi ga po mojem mnenju morala. živimo skupaj. zaradi vsakdanjih družinskih prepirov, sem zelo nezaupljiva in nesamozavestna. fanta imam zelooo rada. zaradi svojih strahov mu nenehno ponavljam, da me on itak ne mara...
da mu sploh ni kul z mano. bolj ko mi govori da me ima rad, slabše je. ne morem si pomagat. ko se razjezim, rečem veliko stvari, ki jih drugače niti slučajno ne bi.
ne zdi se mi fer do njega da še naprej vztrajava v tej zvezi. vem, da ga dušim, vendar si ne morem pomagati.
mogoče bi res morala iti narazen za vedno, vendar si ne predstavljam življenja brez njega. ko sva bila najdlje narazen, me je nekdo drug osvajal...mi postal všeč, vendar me je nekaj vleklo stran od njega. v njem sem iskala svojega takrat bivšega.
zdaj sva skupaj in se kregava...kadar je pri meni doma vse narobe.
problem je tudi v tem da živiva 20km narazen (v eno smer) in s ezelo malo vidiva
najbolj mi je všeč, da sem z njim lahko res to kar sem, se mi ni treba pretvarjati in igrati. lahko "bleknem" karkoli čudne, se mi bo samo zasmejal.

poskušala sem ga že pustiti, vendar ne morem...preveč me je strah življenja brez njega. preveč ga imam rada da bi ga prepustila drugi. preveč ga imam rada da ga ne bi več vsak dan slišala.
nočem mu več uničevati življenja s svojo prisotnostjo, vendar ne vem rašitve za to...
HELP!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!

Glej ... Tudi, če bi končala z njim, bi iskala podobnega moškega, to bi se vleklo v nedogled, vedno znova bi delala iste napake. Zakaj? Vsi vemo, da nam določene travme iz otroštva grenijo/boljšajo življenje pa tega niti ne vemo. No, ni nujno, da so travme, kako dogodki iz otroštva pač. Pri tebi je očitno, da iščeš profil očeta, pa čeprav se tega ne zavedaš. Pa čeprav je vse oh in sploh the best v vajini zvezi, ti iščeš nekaj, da ne bo štimalo, ker nisi navajena tega odnosa moški-ženska, ker ga nikoli v življenju nisi dobila od tiste osebe, od katere bi ga morala najprej, od očeta. Vem, ker je skoraj povsod tako. Če je oče pijanec, si bo veliko punc našlo pijance, dokler se tega sindroma ne rešijo. Saj je smešno, ko rečeš, da iščeč profil atija v svojem fantu, vendar je po eni strani to čist res. Jst sm bla vedno navajena takega odnosa z moškim, kot ga imam s sedanjim fantom. Pač, tak lep odnos imava z atijem že od vedno, najmlajša sem pa edina hčerkica ja
Mislim, da sem ful zakomplicirala zadevo pa upam, da me vsaj kdo razume. Vsak v življenju išče neko potrditev in ko to potrditev dobi, gre naprej, do nove potrditve. Fora je v tem, da ko boš ti zadovoljna sama s sabo, dovolj samozavestna, da lahko sama s sabo živiš in ko boš SAMA srečna, boš lahko tudi z drugimi. Začet moraš pri sebi, ne zdaj zaradi tega končat s fantom, ker je - kot si opisala - zlata vreden. Malo je takih, veš, ki poslušajo vse naše teženje in tečnarjenje, sam nekje pa se je treba ustavt To, da ga ti pustiš, ne bo nardilo boljše osebe iz tebe, pomagat si moraš sama, sama pri sebi razmislit, mogoče it na kak pogovor k psihologu ... Pa fantu seveda tud vse razloži ...
Srečno!

PS: Pa ne bit ljubosumna. Sej jst sm tud, ampak ne morš fantu rečt, sej ti me pa itak nimaš rad, ker se pol tud on ne počuti fajn ...

[nebo]

Tudi sama se včasih vprašam, če iščem očeta v njem...sliši se grozno. Iščem neko potrditev...da me NEKDO pa le ima rad.
Vse bolj se zavedam, da moram še veliko naresti, da bom sama sebi všeč, da bom bolj samozavestna.
verjamem, da mi bo to sčasoma uspelo in upam, da so bo vse urediol, ker je ON res tak fant, ki si ga za zmeraj želim imeti ob sebi

[Jochie]

Vse bolj se zavedam, da moram še veliko naresti, da bom sama sebi všeč, da bom bolj samozavestna.

če se boš sama imela rada, te bodo imeli tudi drugi!

[Zvoncica]

Nebo zakaj bi sploh hotela nehati z njim?

[lolita]

Jaz ga še zdaj nisem prebolela, no sej ni tako dolgo, ko se je odločil da z nama ne bo šlo... ampak ko ga vidim zunaj, me kr zmrazi. ful hudo je, če nekoga res vzljubiš in ga imaš rad. To se pa meni zelo redko zgodi, da me en tako začara. ampak treba je samo pozitivno razmišljati, delati na sebi in zase in iti naprej. Vse je za neki dobro jaz pravim

[jagodka85]

lolita, sj to je res... vsako zlo je za nekej dobro... boš vidla, bo pršu čas, k ga boš kje vidla in se mu boš lahko hladnokrvno nasmejala in mu dala vedt, da ni pustu ne vem kakšnega pečata pr teb... takrt boš lahko ponosna sama nase, ker boš vedla, da si ga prebolela

[SapraVeronika]

joj, men zdaj na smeh gre, ko vidim stare poste.. res zdaj mi je čisto vseeno, nimava več nobenih stikov..
tak da punce.. vse bo bolš.. do poroke pa 100% tak ko vedno reče moja babica haha

[AphexTwin]

Tudi sama se včasih vprašam, če iščem očeta v njem...sliši se grozno. Iščem neko potrditev...da me NEKDO pa le ima rad.
Vse bolj se zavedam, da moram še veliko naresti, da bom sama sebi všeč, da bom bolj samozavestna.
verjamem, da mi bo to sčasoma uspelo in upam, da so bo vse urediol, ker je ON res tak fant, ki si ga za zmeraj želim imeti ob sebi

Saj ... in ker od fanta ni enakega odziva kot pri očetu, se ti zdi, da te nima rad. Ta odnos z očetom pa se ti zdo edini normalen, saj je edini, ki ga poznaš ... No, toliko o tem

Jaz sem po prekinitvi z mojim fantom na terapije hodila, tolko me je vrglo. In še zdaj se nism dokončno našla. Se še iščem, razbijam tabuje in strahove v sebi, poskušam delati stvari, katerih me je strah. Kmalu bom naredila eno, upam da mi rata, pa še ne povem kaj
Sem pa lahko srečna, ker mam zdaj takega fanta k sm ga celo življenje lahko sam sanjala.

[*shade]

Vedno je znal govorit, a kar je obljubljal, ni bil sposoben uresnicit. Besede so eno, dejanja drugo. In kljub temu, da me je tako mocno imel rad, me ljubil in me obozeval(tako je govoril oz bluzil), so mu besede »kolegov« in drugih ljudi, ki so nama zeleli nesreco pomenile vec, kot moje, ki so bile iskrene, namenjene le njemu. Ampak on je biu »prpa«, ni se hotel postaviti za naju, za svojo lastno sreco, ampak bolj ga je skrbelo mnenje drugih, in dobil je, kar si je zelel. Izgubil me je za vedno, ostali so le grenki spomini, zalost, nezaupanje in solze. Koncalo se je vse, izpuhtelo vse upanje, vsa ljubezen, vsa sreca, ostalo je le grenko razocaranje in nezaupanje v druge ljudi, ki bo tezko izginilo, ampak bo, prav tako kot je izginila moja ljubezen do njega. Za obcutek srece se mu zal ne morem zahvaliti, saj niti nevem, koliko iskrenosti je bilo v tem. Nekaj jo je bilo, nekaj pa morda zaigrano. Vem pa le to,da se mu lahko zahvalim, za spoznanje, da ni nobeden vreden zaupanja in ljubezni, ker so vsi taki kot on. Govorijo eno, delajo drugo. Nihce ni sposoben pokazat svojih custev, ker se bojijo, kaj bo rekla okolica, kaj si ljudje mislijo o tem, ker se niso sposobni boriti zase in za svojo sreco. Na napakah se ucimo, in tale napaka mi je morda bila usojena, saj sem se iz nje marsikaj naucila. In sedaj povem lahko le se to,da so solze izginile, prav tako ljubezen in trpljenje, ostali so le spomini, ki mi se vcasih pridejo na misel.... In koncno lahko priznam, da zivim zivljenje kot sem si ga od nekdaj zelela. Pocnem stvari, ki me veselijo, nenazadnje je moje zivljenje in v njem lahko pocnem, kar zelim jaz in ne kar zelijo drugi..Kajti ljudje so zli,in marsikdo je sposoben vsega, da lahko unici sreco drugemu cloveku, ker si jo sam pac ni sposoben ustvarit. Zaradi mene pa lahko on se vedno zivi zivljenje, ki mu ga usmerjajo drugi, saj je zame takrat postal«nula«, ko mi je storil to, in z taksnimi »nulami« se ze jaz dolgo ne obremenjujem vec.. Priznam da sem se spremenila, spremenila sem pogled na marsikatere stvari, spremenila mnenje o dolocenih stvareh in ljudeh, odkar je odsel... Srecna sem in ponosna nase, da sem se po temu, kar se mi je v zivljenju dogajal, zopet postavila zase in vem ter zavedam se, da so name ponosni tudi moji prijateji,...ponosna na to,da vem kaj pomeni iskreno prijateljstvo in hvalezna sem prijateljem za vse kar so storili zame in me podpirali.....Taksno je zivljenje, polno trpljenja, zalosti, veselja, srece, zalosti,...ampak vsaka stvar se zgodi z namenom...Pomembno je le, da nikoli ne obupas,da imas ob sebi ljudi, ki jim zaupas (ce jim lahko) in da se soocis s tezavami ter jim z dvignjeno glavo poves; NE MORETE ME PREMAGATI!!!...Vse se da, ce je le volja..in kjer je volja je tudi sreca..Jaz imam voljo, pogum, energijo, sreco ter prijatelje..Ja,jaz zaupam le vase in to mi je dovolj.....Zato drage punce vem da je hudo, ampak nobenemu nemorete dovoliti da bi se naslanjal nad vašo slabo voljo in razočaranjem. Ne pokažite da vam je hudo,same pri sebi pa razmislite ali je bila zveza res to kar ste pričakovale? Jaz sem definirala vse to in prišla do spoznanja da če bi bil vreden moje ljubezni mi nikoli nebi storil tega. Glavo pokonci...Fantov je še veliko in življenje je prekratko da bi ga pokvarili ''patetični luzerčki'' ki se ne znajo boriti za svojo ljubezen. Vso srečo vsem

[nebo]

*shade...HVALA!
kolk si pa to lepo napisala...prov pomaga v hudih trenutkih

[motorola]

trenutno sicer nisem v fazi prebolevanja, pravzaprav sploh ne vem, kje sem... ampak sem si shranla post, nikoli ne veš, kdaj pridejo prav vzpodbudne besede. okoli sebe imam namreč ljudi, ki se mi ne zdijo preveč iskreni, tako da bi jim vsak moj "poraz", slaba volja, težki trenutki... prišli še kako prav. mnja, pa saj bo.

glavo pokonci! :bussi: