moja prva ljubezen....Kaj naj rečem...Neki najlepšega, kar se mi je do zdaj zgodilo...Skos sem čakala na tiste momente, na tist filing, na metuljčke v trebuhu in na to, da bom končno ljubljena od nekoga...Vse sošolke so že pred mano imele fante in bile zaljubljene, jaz pa samska in osamljena...In se je zgodilo...
Tega fanta sem spoznala že ko sem bila manjša, kakih 5 ali 6 let sem imela...Je pa sin od mamine družinske kolegice iz mladih let. No in že ko sem ga prvič videla, sem se zaljubila vanj...Ampak vsi vemo, da naj ljubezen iz otroških let, nebi obstala..ampak pri meni je...Samo, da je tačas potihnila...
NO možic je po parih letih, po najinem prvem snidenju prišel k moji teti v Bovec (živi namreč v Rijeki na hrvaškem)...In ko sem ga ugledala...ne znam opisat tega občutka, res neznam..Res nekaj najlepšega in najbolj pravljičnega...Takoj, ampak res takoj, je tista potuhnjena ljubezen iz otroških let, prišla na plan..Nisem mogla verjet, da je to res mogoče...Ampak ON je bil res nekej najpopolnejšega, najlepšega...NBekej časa sploh nisem mogla dihat, razmišljat, govorit...Čisto nič nisem bila sposobna...Le gledati v njegove najlepše oči in najslajše ustnice...Nisem mogla odmaknit pogleda od njega....
Z njim in mojim bratrancem smo se kasneje odpravili malo ven...Iz neba so letele debele snežinke...Sneg nas je silil v najrazličnejše zimske radosti...Med njimi tudi mavžanje...On, me je nonstop valjal po snegu, valjal se je z mano, objemal...Je potrebno razlagat kaj mi je takrat delalo s trebuhom?metulji so tisti dan definitivno ponoreli
Na koncu sva odšla sama skupaj domov...Bratranec je živel malo pred najinima domovoma, tako da sva bla nekej metrov prepuščena eden drugemu...Sproti sva se hihitala, in dražila eden drugega z nagajivimi pogledi...Nakar me On porine v sneg...Vrže se še sam, name...Prime me za glavo in nežno poljubi...Poljub mu vrnem, čeprav tega še nisem bila vešča...Poljubljala sva se..hmm...uro, dve ,tri...Nevem, ker sem izgubila smisel za čas...Ura se je takrat ustavila...Čas ni bil več pomemben...Samo jaz in on...Domov sem prišla veliko kasneje (kakih 5 ur
), kot smo bili zmenjeni...Vsem je bilo vse jasno..NIhče ni bil jezen...Vsi so opazili, letanje srčkov okoli moje glave...
Drugi dan se je zgodba ponovila...Že zjutraj sva se odpravila na sprehod...Zavlekla sva se na klopco sredi Bovškega letališča in uživala...Uživala cel dan...Od jutra do večera...Non stop sva se poljubljala...Ne znam opisati tega najlepšega dne v mojem življenju...Ne znam opisati vseh čustev, ki sem jih čutila do njega...Ne znam opisati koliko miljonov metuljčkov sem takrat imela v trebuhu...Ne znam opisati, kako fenomenalen je občutek, ko izveš da te nekdo prvič v življenji ima zares rad...
Njega in moje prve ljubezni ne bom nikoli pozabila...Tudi če spomin izgubim se bom tega vedno spominjala..
In seveda bom vedno praznovala Božič...Za Božič sem spoznala svojo prvo veliko ljubezen...Za božič sem se prvič v življenju poljubila, z osebo ki sem jo imela najraši...Božič mi je prinesel njega...A kasneje so mi ga pa božični prazniki vzeli...Odšel je domov...Po tistem sem ge videla samo še enkrat...Zgodba se je ponovila...Sicer ni bilo priložnosti, da bi še kaj ustvarila med nama, ker smo bili pri njih samo za en dan...Vsekakor pa je ljubezen zopet prišla na dan...In takrat sem trpela...Bolj kot za božične praznike...Takrat sem ga imela, takrat sem ga lahko objela...Tisti čas, ko smo bili pri njih, pa ne...Zato, je še toliko bolj bolelo...
Od tega je že precej časa...Mislim, da kakšnih 6, 7 let, ampak še vedno nekaj tli v mojem srcu...Sploh zdaj ko to pišem in se spominjam vsega za nazaj...Sicer ljubim sedanjega fanta...ampak pri meni je tako, da prva ljubezen nikoli ne izgine...In res ni izginila...Zato se ga tudi bojim srečati...In ga nočem srečati, ker vem, da bi spet trpela...Trpela, ker bi gledala sijaj njegovih prekrasnih plavih oči in gibanje njegovih ustnic, ki so nekoč bile moje...Zdaj pa nič več...
In tudi moj sedanji fant, je bil prinešen od Božička...Dobila sem ga 25.12.2004
Same BOžične mam
Vse kar se je med nama zgodil je biu en poljub, pa še to pr eni igri, da sm bla zalublena v njega pa verjetn ni nikol zvedu... Ko smo šli domov sm jokala na tri šihte celo pot, njegovo sliko sm mela še lep cajt za svetinjico, v stikih sva pa tud ostala še lep cajt po tem, sva se enkrat pol ko sva bla na faksu že tud skor dobila, pa je pol neki umes pršlo, pa enkrat sva pod faksom clo v istmu kafiču sedela, je bil takoj za mano, pa se nism opogumla da bi ga ogovorila... Zdej že kašn let nisva bla nč v stikih, vem pa da ma baje eno punco zdej... Zato mu pa tud nočm pisat pa nč. Da prve ljubezni nikol ne pozabš... ja bi se kr strinjala... 
prvič sem bla res zaljubljena v tipa v srednji šoli s katerim sva se neki spogledovala pa tko sam ni blo neki več!sam vsakič k sem ga vidla sem bla... 
ampak prva prava ljubezen je bla pa to poletje...nikol prej še nisem tko čutila, vsi so vidl d se z mano nekaj dogaja..pred enimi tremi tedni se je vse končalo tko d zdej prebolevam 
sam vem d svoje prve prave ljubezni en bom pozabila in pomoje tut k ga bom čez ne vem kolk časa vidla, mi bo začel srček hitrej bit, pa noge trest...ma sej veste kako je to, ane? 
bla sem v sedmih nebesih... in potem sma si še izmenjala številke ... amapk potem sem šla domov in ko sem se ulegla v posteljo sem dobila tvoj sms... bla sem čist vesela ... želeu si me še vidit...
lepo mi je!
(tut jest), no takih je blo še ene par sošolcev, sam nikol nč ni blo z njimi-razn to da so se zafrkaval z nami 
v srednji sta bla zihr dva k sm bla zaljubljena (kao), pol sm mela enga resnga, čist pravo ljubezen sm pa doživela šele zdej z mojim dragim 
