bucka81 napisal/-a:prav čudn občutek, ne,...kar naenkrat dobiš tist 1% upanja

,...čeprav veš, da se to NE more zgoditi

ja ful je neprijetno. sam pr meni je blo tolk bolj.. se mi zdi, da če že človek umre je bolš, da se pač zgodi in veš da ga ni več. moj oklega se je pa ponesreču (padu s konja, ko smo bli na 3dnevni konjenici). počila mu je glava, kri je tekla iz nosa, ust ušes.. padu je na EDINI kamen na travniku. oz ob robu ceste. še zdej ne vemo zakaj je padu dol, zjutri je biu dobre vole, fajn se počutu. u glavnem, po moje je zarad neprespanosti pa tega (3dni, pa bol ko ne se je pilo, kot jedlo) in je vrjetno padu skupi al karkol. bla je tut vročina. in je seveda padu dol. pol je biu 9dni u komi. vsak dan smo dobili nove, drugačne novice.
"stanje se izboljšuje"
"na slabše je šlo"
"zbudil se bo, a bo vrjetno hrom/slep/gluh/nem.....(vsakič drugače)"
"zopet slabše"
"mislimo da bo v parih dneh vredu"
Nakar so ga 9i dan odklopli iz aparatur, ki so ga držale pri življenju. neki ur je celo dihal sam. mi smo bli prepričani, da mu bo uspelo, ker po 9ih dneh, pri tako hudih poškodbah je biu res močan, da je zadihal.
in nato.. ravno ko je njegov brat šou u sobo. davorina ni več..
ko so meni povedali sploh nism dojela, sploh nism bla žalostna. kr se mi enostavno ni zdelo možno. sploh nism dojemala kaj se dogaja okoli mene. pol proti večeru sm že začela jokat, domišljala sm si da je nekje v prostoru, da me vidi/sliši. po lsm si rekla, da sm nora in prenehala. pa spet..
na pogreb nism šla/niti mi niso pustili, so rekli naj bom raje doma. kr so vedli, da bi mi poču film. in sm vesela, da nism bla na pogrebu. ne bi ga želela videt kako ga polagajo v grob. vesela sm da sm ga nazadne vidla živega.
še nekaj dni po pogrebu sm spraševala druge, če je davorina res ni več. mama me je samo gledala ko sm ji rekla: davorin je mrtu ane? al ni? je? ne ni.. ne morem vrjet da je en človek lahk tolk zmeden. če bi mi nekdo to prej reku, bi bla jezna nanj, ker bi mela občutek, da se dela norce iz tega. resnično.
torej, kot sm rekla. 26.junija je blo 1leto njegove smrti. oz nesreče, umrl je 9dni kasneje. in še vedno mi je hudo. nism in ne bom ga pozabla. na nek način sm že prebolela (seveda ne v celoti, ampak vesela sm da je tako kot je, če bi biu hrom in vse ostalo bi trpel. le dihal bi.)
pozabila... pa ga ne bom nikoli. pač ga mam v spominu kot prijaznega, nasmejanega fanta. in vesela sm da sm ga v njegovem res kratkem življenju mela priložnost poznati.
bučka naj te drži pokonci, to, da si mela najbolšega fanta na svetu. pustil ti je mnogo lepih spominov. in bodi vesela, da ima tvoja pikica tako dobrega očka, kot je bil on. verjemi, da pazi na vaju in bo vso srečo in žalost za vedno delil z vama

Prikazala se mi je Marija-nije baš neka pićka.