Js sm dons zvedla, da ma biuši novo
Takoj k je mene pustu, je šou žvet h drugi, sta mela eno bizarno vezo, pouno kreganja, pizdarij, prepovedi z njene strani, varanja, skratka še dons mi ni jasn, zakaj je bla takrt bolša od mene

(najina veza je bla že skor preveč pocukrana)... Pol k sta nehala, sm bla js tista, k ga je tolažla (ja, vem...), spet lažno upanje, pocukrane besede, js umirala od sreče... pa ne za doug... Spet (kt že ceu let do takrt) izgovori, bluzenje (on se ne najde, mu nč ne gre u lajfu, je zmeden, ne more, skratka same plitve besede, k jim je vrjeu sam on pa noben drug), mene pa souze oblivale dan za dnem.

Pa sm se še zmer trudla, hotla bit saj prjatlca, nardila use in še več, da bi mela spet nek normalen, človeški odnos... Z njegove strani ni šlo. Pa čeprou tega nikol ni reku. In sm rekla, da grem (že ne vem kerič po vrst), tokrat za zmer. In u tistih mescih ni meu nobene.
Umes sm ga enkrat (nism več vedla kaj nej) prosila sred noči za pomoč, k me je en tip skor sred ceste vn iz auta fuknu, pa je napisu, ja da mu še zmer ne gre nč, pa da me razume (nikol me ni!)... in sm ga klicala, pa se ni hotru oglast. Takt bi se najraj pod tapru auto vrgla, tok sm bla na konc...

Js sm bla zmer prpraulena pomagat, kadarkol mu je blo hudo in kadarkol je rabu nekoga, k ga bo poslušu... Pa čeprou si ni zaslužu in sm vedla, da bom na konc jokala jst.
Zdj sm si pa en bajk prek njega rihtala (ni šlo drgač) in me dons kliče (po ene petih mescih) in neki govori, pa mimgrede pove, da mi bo njegova bolša polovica

dala popust... Čis sm bla konc. Prou mogu je to rečt, kr točn ve, da me bo przadeu u dno duše (tko k me je z usako besedo odkar sva šla narazn), ve, kok sm si ga želela nazaj, kaj use sm nardila za to in kaj sm prestajala. In mi gre to rečt...
Pa lih učer sm jokala k nora eno uro skp, gledala najine slike in poslušala najine pesmi.

NE morm ga prebolet, še zmer ne... Pa je že tok cajta minil, kr neki tipou je šlo skoz ( z nobenim se ni obnesl lih zard te moje preteklosti), pa se usakič "vrnem h nama"... Trudm se kokr se loh, da bi dala to enkrat za zmeri skoz, res se (pa umes je že zgledal, da mi je clo ratal-pa sm dubla njegou sms in bla spet na istem... in ponovi to ene parkrat)... pa ne gre.
Usi praujo (kr se nobenmu ne da poglablat kej bol), da morm odmislt, pozabt, kr me ni biu vredn (vem, noben normaln člouk ne bi nekomu počeu takih stvari, kt jih je on men po tistem, k me je čez noč pustu)... in žvet normalno naprej. Js pa še zmer mislm nanga kamorkol grem (kamor sva hodila skupi), karkol počnem (kar sva počela skupi) in mi gre še vedno na jok...
Resnično me je strah prihodnosti, kr do zdej bi mogla dt to že skoz, js sm pa obtičala nekje in se ne premknem naprej, pa karkol nardila za to. :ertrink:
Ne vem, kdo mi loh še pomaga (kr me praktično noben več ne razume in noče poslušat) in kam nej se obrnem.
Stvari več (in še zmer) nimajo smisla, žvim iz dneva u dan in si še vedno želim, da bi se enkrat vrnu in bi mela spet tak nasmeh, k sm ga mela učasih.
Mogla sm napisat (nism hotla bit tok douga...)... Zdej grem pa jokat naprej
Pa tiste, k se vam zdi napisano brez veze, me prosm ne napadat (kt Tiasho), kr usak po svoje dožiula take stvari. Vesela bom pa kakršngakol nasveta.
Smell the warm and salty air... see a wave reflect a beam... stop and find a pretty shell... make it real your summer dream...