Neki mi je ful težko v službi
Čedalje težje po dopustu se nazaj vklopim
Ne razumem kaj čutim, ker objektivno ni tko grozno. A sem depresiven? A čutim kaj za nazaj, kar bi moral že prej?
A je to prvo psihoterapevtsko poslabšanje?
----
Ker hodim na en ples, na katerega hodi tudi dostih psihologov. Tista je psihologinja, prav zarad nje sem se peljal na morje... no ne sam zarad nje, in pol u bistvu ona takoj pristopi do mene
In pol se pogovarjava. In rečem, da imam v redu poklic, sam da rajš bi bil psiholog, kakor je ona.
Fak, bejbike, jaz sem res hotel it študirat psihologijo

Ja tisto pravo, na filofaks (saj takrat drugih niti ni bilo)
No in pol jo itak mine do mene

Mogoč jo je že prej
In pol sem fauš k itak na njo navali en drug, ki pa je psiholog po izobrazbi, ampak saj sam pogovarjala sta se bolje... k je zame bolš da ust ne odprem
In se spomnim teološke in enga sošolca tam, ki mi je 1x eno speljal... smo dobili novo sošolko, sem se tud jaz štulil okrog nje, ma ne z onim sta pa pol zlo hitr kar par bla
----
In ko sem prvič imel krizo, sem računalništvo pustil, ne sam zarad tega k mi matematika takrat ni tolk šla zarad motnje (recimo), pa ker ni bilo sošolk (na teološki so pač bile

)... na psihologijo nisem mogel it ker nisem imel mature/točk, teološka je bla nek kompromis...
In pol challengiram profesorja pa mi diplomatsko reče, da če hočem biti terapevt moram najprej teološko končat. K mi ni hotel rečt, da me ne vidi v tem

#jaz občutljiv
Al pa da zarad motnje ne morem bit
Mi je pa že profesorica psihologije v 4. letniku gimnazije rekla naj grem kar računalništvo študirat...
In pol sem se vrnil nekak nazaj na pot računalništva, ker mi tud na teološki ni bilo ql
----
Takrat sem razmišljal, da bi bil terapevt, pomagal ljudem... se mi je zdelo, da bi kar znal, aja, psihologinja h keri sem pa hodil takrat pa me je ocenila, da nimam empatije
Sam nisem verjel vase.
Še bolj me je pa motilo, da sem videl, da bi verjetno terapije znal delati (seveda ni tako lahko, kakor se mi je takrat zdelo)... ampak sam sem bil nesrečen. Sam nisem imel lajfa, nisem se znal sprostiti, žurati... in kako naj jaz folku pomagam, ko sam nimam lajfa... No to je bil argument glavni, da nisem šel v to.
-----
Pa zdaj? Mi gre kaj bolje?
Pa sicer gre mi. Več lajfa imam, bolj sem srečen, pester seks lajf nenazadnje.
Bi si upal biti terapevt? Pa DA.
Jebeš tudi če sem zasvojen glede seksa, če kdo tko misli, lahk bi bil terapevt
Kaj me sedaj odvrača?
Sedaj pa imam glavni (proti)argument, da ne morem biti terapevt zato, ker sem v svojem primarnem poklicu (to me torej bolj bega kot samskost oz. to, da si ne znam najdt ženske, ki bi zdržala z mano) nezadovoljen. Ker bi to bil beg. Oz. če nisem neki ornk uspel v svojem IT poklicu, zakaj bi pol neki folku pomagal. Oz. kako bi folku razložil kako uspešno opravljati poklic, če je (bil) edini poklic v kerem sem bil srečen, ta da folku govorim kako mora živeti.
Evo, spet imam problem
Itak je glavni problem, da nimam ne časa ne denarja, da bi se izšolal za terapevta. Ne prave motivacije

"Tema je tvoja svetloba.
Tvoje omejitve so tvoje iskanje." (Rumi, 42)