- Da sem vesela, da nimam tako hude mineštre doma, kot jo imate nekatere. I feel for you.
- Da imam trenutno najlepšo sobo v Slo, majkemi. Nova postelja, na novo pobeljene stene (fuuul lepa vijola), brez odvečnega pohištva (ostala je samo še ena omara, pa še ta gre ob prvi priliki ven).
- Da sem utrujenaaaa... Zakaj? Ker sem prišla že v četrtek domov, najprej garala v svoji sobi, danes delala zraven še delo od naših (da so lahko šli na izlet), s tem, da imam v torek kolkovij, glede katerega bi bilo treba še kar nekaj sedenja za mizo. Da ne omenjam vsesplošne melanholije zadnje čase, nepojasnjene žalosti, straha in skrbi. Ne vem kaj bo z mano. Aja in še glede kolen me ful skrbi kaj bo. Vse skupaj mi preveč pije energijo in voljo, in socialne stike in vsakodnevna opravila zreduciram na minimum. Če bi bilo po moje, ne bi sploh vstala iz postelje, in za eno uro na dan bi prosila mojega če me lahko boža po hrbtu.
- Da sem se danes zavedla, da mi v zadnjem letu vse več maminih vlog prevzema naša nončka. Ona je tista, ki me vpraša kako sem, glede zdravja, počutja, faksa, mojega... Ona me vozi v šoping,na izlete, večerje in kosila, me vabi k sebi (pa magari če samo gledamo smučanje skupaj). Ona si dejansko vzame čas, da me posluša. Naši materi si večine svojih (namišljenih?) problemov in skrbi ne upam niti omenit. Občasno ji povem, da kolegica, ki je lani padla letnik, še vedno ni naredila izpitov (kar je sicer res, ampak se počutim ful shitty ko ji to povem), samo zato, da ko/če padem kak izpit ne bo drame doma. Na jetra mi gre, da moram js stalno poslušat kake probleme ima ona, s službo, fotrom, starimi starši po obeh straneh, koliko ogromno dela ima ona (kar je sicer res, ampak ful pretirava) in da kako je za VSE sama.
Primer: včeraj belim, foter je pomagal, ker se je strop luščil. Uleti v sobo, jamra da kaj to delamo, zakaj noben njej ne pomaga. Jo nekdo pokliče po telefonu, se javi in suvereno izjavi: "oh, ne ne motiš, sicer tukaj Sarissimi belim sobo ampak ni problema"... Isto cunje (ko smo ravno pri njih). Vsak vikend privlečem pisane in bele cunje domov, in operem, posušim in pospravim vse cote doma (tudi od staršev in brata). In mati zmirom, ko se s kom pogavarja, reče: "ojoj, pa še tolko cunj me čaka doma za oprat in zlikat!" Najbolj me to jezi v nedeljo popoldne, ko je že vse pospravljeno in zlikano
. Ojej, in kuhinja! Kake pridige poslušam, ker "vse razmečem ko kuham" (saj nič ne rečem, drugače nisem ravno urejena, ampak sem pa res clean cut kuharica, če je v kuhinji kaos se ne znajdem, preden začnem kuhat moram najprej pospravit delovne površine, posode, ki jo ne rabim več takoj pomijem/dam v stroj itd). Dammit, to je pa ratal dolg spis + totalno zašla z osnovne teze... Ni važno, očitno sem mogla dat s sebe.
- Ne vem kaj bi sama s sabo. Žurat bi šla. Po pol leta.
Električni grelec za tuš bo prva velika investicija, ko dobim malo več keša.
