Odnos do smrti

[*Abby**]

Ravno me spet grabi panika pred smrtjo - mene ali njega ... čisto grozno. In potem sem čisto hipohondrična ...

[v-e-s-n-a]

Mene je full strah smrti.
Da se nikoli, nikoli vec ne zbudis...tega me je groza. Enostavno si ne znam prestavljati...
Zadnjih nekaj let pa sploh - me je strah smrti moje druzine, njegove. Full me je strah da bi se meni ali njemu zgodilo nekaj ko bi imela otroke. Da jih pustis za seboj...grozno.

[Dioniz]

Nekako se mi zdi najbolj smiselna, logična teorija in tudi najlažje sprejemljiva ta, da obstaja reinkernacija. Verjamem, da človek ni samo fizično bitje , ampak tudi duhovno. Vsak ima dušo in tudi ko telo umre, duša živi naprej in se po potrebi odvisno od izkušnje, ki jo želi v nekem življenju pridobiti, preseli v novo živo bitje s takšnimi ali drugačnimi lastnostmi.

Ti si budistka?

Jaz v to nič ne verjamem, ker preprosto nimamo nobenega dokaza za to, da bi lahko kaj takega blo res. Vse je plod človeške domišljije in je nastalo ravno zaradi straha ljudi pred končanjem življenja.
Sam ne verjamem ne v duhove, ne v duše, ne v čisto nič nadnaravnega. Takoj se javim za preživljanje noči v kaki hiši v kateri bi naj strašlo, ker zagotovo ne straši v njej zaradi nekih duhov ampak, ker sama hiša, občutek samote, vetrovi, tišina, naredijo v človeku občutek groze, ko je v njej in si začne domišljat vsemogoče duhove in podobne bedarije.

Pa ne vem zakaj se tolko bojite same smrti? Smrti se jaz čist nič ne bojim. Bojim se umiranja oz. zavedanja, da bom umrl. Torej, da bi recimo doživel neko nesrečo in bil ful poškodovan pa bi takrat celi spolomlen še bil pri zavesti in se zavedal, da mi ni pomoči... tega se bojim. ZELO!

[Led Zeppelin]

^^ja sam imamo pa tudi 0 dokazov da posmrtno življenje ne obstaja

[Dioniz]

Jih ne rabimo imet. Ne moreš dokazat negative. Breme dokazovanja je na tistem, ki poda neko trditev. Torej trditev je: Obstaja posmrtno življenje. Aja? Dokaži.
Meni vsi dokazi in znanstvene ugotovitve pravijo, da posmrtno življenje ne obstaja in dokler se ne dokaže nasprotno, v njega tud ne bom verjel. Ko umreš, pač umreš. Bli smo mrtvi pred rojstvom in isto bomo mrtvi po smrti. Mene pred rojstvom ni nič bolelo pa tud po smrti me ne bo. Tud žalosten ne bom, ker sem umrl. Veš zakaj? KER BOM MRTEV!

[Poppy.]

Jaz tudi ne verjamem v nič nadnaravnega, niti v boga ne. Zato mi je hecno, da je Eući* napisala, da se ji reinkarnacija zdi logična. Meni ravno takšne stvari niso logične. Verjamem pa, da je nekaterim lažje verjeti v to (čeprav se mogoče globoko v sebi zavedajo, da ni mogoče), ker tako upajo, da jih po tem življenju še vedno nekaj čaka. Po moje verjameš v to, kar želiš verjeti. Jaz npr. verjamem v moderne vampirje Malo heca

[Dioniz]

ena dobra na to temo (če ne veste kdo je Carl Sagan, shame on you! ):

[dot]

Jih ne rabimo imet. Ne moreš dokazat negative. Breme dokazovanja je na tistem, ki poda neko trditev. Torej trditev je: Obstaja posmrtno življenje. Aja? Dokaži.
Meni vsi dokazi in znanstvene ugotovitve pravijo, da posmrtno življenje ne obstaja in dokler se ne dokaže nasprotno, v njega tud ne bom verjel. Ko umreš, pač umreš. Bli smo mrtvi pred rojstvom in isto bomo mrtvi po smrti. Mene pred rojstvom ni nič bolelo pa tud po smrti me ne bo. Tud žalosten ne bom, ker sem umrl. Veš zakaj? KER BOM MRTEV!

Jaz se spomnim pred leti kakšnih člankov, ki so opisovali primere, ko se je kakšna oseba 'spominjala' svojega prejšnjega življenja Ena majhna deklica naj bi se spominjala neke hiše in cele družine z drugega konca sveta in trdila, da je tam bila in da je živela z njimi al nekaj takega... in potem naj bi jo res tja peljali in je vse poznala, ker naj bi bila ona prej njihova sorodnica (mama ali teta, se ne spomnim več), ki je umrla malo prej, preden se je ta punčka rodila. o.O In da se ji je očitno pozabil spomin 'resetirat'... Se mi je zdelo zanimivo za prebirat, nimam pa pojma, če je kaj na tem, ali pa se takšne zgodbe pojavljajo bolj za večjo branost časnikov.

Drugače pa tudi mene ni strah smrti, ne vem, zakaj bi me bilo, saj me menda potem ne bo več in se nimam kaj sekirat Me je veliko bolj strah kakšnih hudih poškodb, bolezni, pohabljenosti (ko si še živ in trpiš), v takem primeru bi raje videla, da me doleti smrt, kot da dolga leta trpim Tudi tistega strahu ljudi, da ne bodo mogli nevemčesa vsega opraviti / doseči preden umrejo, ne razumem; saj ko umreš, te itak več ni, tako da ti bo takrat povsem vseeno, a si zgradil tisto bajto, napisal knjigo, se poročil... Saj smo samo ljudje, precej nepomembne pikice v vesolju (ok, za Zemljo smo kar škodljivi:P).

[*Abby**]

Za Dioniza: Resnica je vrsta zmote. - Nietzsche (Velja za vse ''resnice'' tudi ''dokaze'' in ''znanstvene dogme''.)

[Dioniz]

Ne pravim, da jaz ziher vem, da ni posmrtnega življenja. Nisem ne agnostik niti gnostik kar se tega tiče. Sem ateist, torej ne VERJAMEM, da ni. Velika razlika. Ne verjamem pa zato, ker verjamem samo v stvari, ki so resnične oz. se trudim vedno verjet za njih. In dokler nimam dobrega dokaza za bilokaj, potem pač tistemu ne bom VERJEL.

In dot, to kar si mi ti napisala, zame res ni dokaz. Kdo pa lahko potrdi, da je to res deklica doživela kar je blo napisano oz. je nihče tega ni prej naučil in si preprosto zgodbo izmislil? Ljudje govorijo tud o tem ,da so šli v nebesa za nekaj časa, da so šli v pekel, da so jih ugrabli nezemljani pa jim naj kr verjamemo, ker so pač to oni rekli?
Osebna pričevanja drugih zame niso dokaz. Saj veš kaj reče Dr. House o tem: Ljudje lažejo. Naši možgani so fascinanten organ in si lahko marsikaj namislijo in nas celo uspejo prepričat, da je nekaj res kar v resnici ni. Malo več skepticizma prosim pa se bomo lažje pogovarjali!

[dot]

Nihče ni rekel, da je dokaz Bila je zgolj zanimivost, ki sem se je ob tej temi spomnila izpred mnogih let iz časopisa (in z dopisanim dodatkom, da tudi sama nimam pojma, če je res kaj na tem oz. da gre lahko zgolj za novinarsko raco ali zbujanje pozornosti teh ljudi)

[Little fairy]

Mene pa smrti ni niti malo strah, niti trpljenja, ki bi morebiti nastopilo tik pred njo. Zavedam se, (upam, da po najboljšem možnem scenariju in ne zaradi kakšne travmatične nesreče) da bo moje telo nekoč začelo propadat in na koncu omagalo.

Čeprav nimam izkušenj z regresijo, pa verjamem, da imam dušo, za katero je moje telo samo medij, tako kot so bila njen medij tudi telesa pred mojim. In da moja duša nosi s sabo odtise vseh prejšnjih življenj, zaradi česar sem takšna oseba kot sem in se mi življenje odvija tako, kot mi je namenjeno. Sama pa se trudim, da s svojimi dejanji nekako vplivam na to, da mi je v tem telesu in tem življenju čim lepše

[Dioniz]

^^ zakaj verjameš v to?

[Little fairy]

Nimam dokazov, rada pa berem knjige na to tematiko in sem si na podlagi prebranega tako prepričanje izbrala.

Skoraj neverjetno se mi zdi, da bi telo bilo samo materija, snov iz celic, brez da bi jih povezovala neka energija.

[Dioniz]

Drugič raje beri knjige na to temo, ki majo več veze z realnostjo in so od pravih znanstvenikov ne pa nekih ljudi, ki pišejo tak nonsense samo zaradi zaslužka in lahko vodljivih ljudi. just a suggestion