Odnos do smrti

[Led Zeppelin]

Torej, kakšen je vas pogled na smrt?

Se jo bojite?

Verjamete v posmrtno življenje?

Na kakšen način ste se soočili z izgubo bližnjega?

--------------------------

[Nesanica]

sama verjamem v reinkarnacijo. Smrti se ne bojim, vsi bomo tam prej kot slej.

Mislim da smrt tako ali tako predstavlja problem za tiste, ki ostanejo, tisti ki umre pa je ok.

[*Abby**]

Ja, smrti me je groza. Po mojem mnenju zato, ker si želim toliko stvari doseči in narediti in spremeniti ... in se ob tem zavedam svoje minljivosti ter tega, da ne bom nikoli naredila toliko, kot si bi želela.

Sicer pa ne, ne verjamem v posmrtno življenje, mislim, da iz naših teles izide nekaj energije, ki se pretvori v nekaj drugega - se pravi ne v neko ''bitje'', ampak pač postane del tega ali onega v okolici. Je pa to samo moje logično sklepanje in ne nekaj, v kar bi bila povsem prepričana. Na ta način v bistvu tudi ''večno živiš'', samo spremeniš se - truplo v zemljo, energija se pretvori ... reciklaža pravzaprav.

Itak pa na neki končni točki obstajata samo dve opciji, ena izhaja od orfikov, druga pa iz raznih teističnih kultur - se pravi: svet duš/reinkarnacija itd. ali pa raj/pekel. Ne zanikam, ker se počutim premajhno - kaj pa lahko VEM kot človek - in ne verjamem iz istega razloga.

[Dioniz]

Nekaj dobrih citatov na to temo, ki prikažejo tud moj pogled na to temo:

I'm not afraid of death; I just don't want to be there when it happens.”
― Woody Allen

“The fear of death follows from the fear of life. A man who lives fully is prepared to die at any time.”
― Mark Twain

“I do not fear death. I had been dead for billions and billions of years before I was born, and had not suffered the slightest inconvenience from it.”
― Mark Twain

Ne verjamem v posmrtno življenje, ne verjamem v reinkarnacijo. Ko umremo, je konec z nami. Prah si in v prah se povrneš. Živet treba to eno življenje, ki nam je dano. Ta mikroskopski delček od 13 miljard let kolko je do zdaj staro vesolje, moram odživet najbolje, doživet čimveč človeških radosti, izzvat čimveč lepih občutkov, doživet čimveč lepih čustev, da bom, ko bom umiral lahko reko, da sem vsaj živel polno in lepo življenje. Smrt je neizogibna. Konec našega obstoja je neizogiben. Vse nas doleti konec. Življenje ne doleti vsakega. Kolko miljard ljudi ne živi zato, ker nek par ne more zanosit ali pa je ženska naredila splav, ali pa je pogolntila po blowjobu...

Umrli bomo in smo lahko zelo srečni, da bomo lahko umrli, ker miljarde ljudi sploh nikoli ne bodo živeli.

[Weilyi.]

Ja, mene je smrti grooooooozno strah! Ampak ne moje smrti, temveč smrti bližnjih. Umrlo mi je že veliko bližnjih in mogoče ravno iz tega izhaja moj strah, da mi ne bo umrl še kdo. Vem da se bo to zgodilo, ampak če samo pomislim na to me zvije v trebuhu in mi gre na jok.

[*Abby**]

Dioniz, tvoje trditve nikakor ne zdržijo. Ne moreš postati NIČ, ker je energija sama na sebi neuničljiva, brez konca, vse kar se z njo lahko zgodi, je pretvorba. To je totalna osnova fizike.

Poleg tega se znanost počasi bliža k nesmrtnosti, največji problem pri tem pa dejansko ni to, kako naj živimo večno, temveč to, kako naj to psihično prenesemo - težo spominov, misli, znanj, čustev, itd.

[Sarissima]

...Ne zanikam, ker se počutim premajhno - kaj pa lahko VEM kot človek - in ne verjamem iz istega razloga.

Se strinjam. Po eni strani si res močno želim da ni po smrti nič - nobenega posmrtnega življenja, poslednje sodbe, pekla in nebes, "druge strani", novega življenja... Po drugi strani me je pa tega tudi obupno strah - je naše življenje res tako minljivo, ranljivo in malo vredno?

Čeprav sem rojena, vzgojena in se tudi trudim živeti po katoliških vrednotah, mi je koncept večnega življenja tuj. Mogoče, ker ga Cerkev narobe predstavlja. In očitno nisem edina, saj baje le tretjina katolikov verjame v posmrtno življenje.

Hvalabogu, z smrtjo bližnjega nisem bila še nikoli soočena, in upam, da tako ostane še kar nekaj časa.

[*Abby**]

^^ Po mojem se nam zdi to strašljivo zdaj, ko smo tako mladi. Sicer pa so dejstva precej jasna: življenje, kakršnega poznamo, se na neki točki konča, ampak na drugi strani smo sestavljeni iz snovi, ki pa ne propade, temveč se spremeni in iz energije, ki je tako ali drugače neuničljiva in ne more nikakor propasti.

Po mojem je to vprašanje zavesti in razuma; groza nas je, ker bomo izgubili to dvoje.

[Led Zeppelin]

Moj pogled na smrt je radoveden, ne moreš se ji izogniti in vsak dan si ji bližji in nikoli ne veš kako boš umrl.
Smrt je stvar ki bolj boli druge kot tebe, ti umreš in ni nobene fizične bolečine, za tabo pa ostanejo ljudje ki se morajo soočiti s tvojo izgubo, to je tisto zaradi česa se bojimo smrti...ta praznina in bolečina da bomo nekoč izgubili.
Obenem pa mislim da je smrt zelo intimna stvar, če si še zaveden in dejansko vidiš da smrt prihaja, pomoje ti gre takrat po glavi na tisoče stvari, ko potegneš pod črto kakšen človek si, kaj bi spremenil, mogoče poskušaš popraviti kakšno napako...in ljudje okoli tebe, ti ne morejo pomagati, in te ne morejo razumeti...lahko ti manjšajo bolečino, lahko te stiskajo...ampak umrl boš sam.
Pomoje da bližje ko si smrti, manj je bolečine in v tebi mora nastati neka spokojnost ko se začne fizična prisotnost zmanjševati.


Jaz se smrti ne bojim, ker je konec...bal bi se le počasne smrti, bolezen, nezmožnost življenja na način kot bi si ga jaz želel.
Bolj se bojim da bi nekdo trpel do smrti, kot njegove smrti.

Smrt je zame konec potovanja, bolj me skrbi potovanje do nje kot sam moj fizični konec.

Je ne izzivam in želim živeti še dolgo, sprejemam pa da bom nekoč umrl in me zatorej smrt ne blokira da bi živel na način kot si ga želim, ker boljše je življenje ki ga živiš kot si ti želiš, kot pa da gledaš preko rame za smrt ki hodi za tabo.

Posmrtno življenje pa je ravno tisti del radovednosti za smrtjo ki me zanima, nisem veren človek a želim verjeti v duhovnost, želim verjeti in upam da za trenutkom ko izdihnem odidem nekam drugam in zatorej jaz obstajam v obliki neke energije. Upam da obstaja tak kraj in da še srečam ljudi ki sem jih izgubil in jih bom izgubil.

Ne verjamem v nebesa, upam pa da mi nismo le fizična bitja in da za vsem je nekaj, ne le praznina in poznano.

Izkušenj z smrtjo imam veliko, od tragedij, nesreč, bolezni, otrok, najstnikov ter odraslih oseb... vse v moji bližini, dve v najbolj ozkem krogu družine.
In najbolj boli, ne tisto ko jih nimaš več v bližini ampak ko začneš razmišljati, ja on bi zdajle bil na faxu, imel punco, druga bi bila tako stara kot jaz in bi bila mlada ženska in tudi njen brat bi bil deležen istega življenja, nekdo bi ravno začel uživati življenje po napornemu in delovnemu življenju in bi lahko končno bil srečen na polno, in ona bi mi lahko še kdaj ponudila bezgov čaj.

In to je del ki mene najbolj boli, in ne spominjam se jih vsak dan...spominjam se jih ko slišim udar hokejskih palic, guganja gugalnice, zvok motorja ki izginja v daljavi, šumenje vrečke Smokija v mojih rokah...spominjam se jih po stvareh ki sem si jih delil z njimi in sem hvaležen za njih, ker je bilo več v njihovemu življenju kot le njihov konec, in zatorej se jih spominjam po tem kako so živeli.
Me pa včasih zvije, odprem ventile in potem je bolje.

[Dioniz]

Dioniz, tvoje trditve nikakor ne zdržijo. Ne moreš postati NIČ, ker je energija sama na sebi neuničljiva, brez konca, vse kar se z njo lahko zgodi, je pretvorba. To je totalna osnova fizike.

Poleg tega se znanost počasi bliža k nesmrtnosti, največji problem pri tem pa dejansko ni to, kako naj živimo večno, temveč to, kako naj to psihično prenesemo - težo spominov, misli, znanj, čustev, itd.

Ne rečem, da bom postal dobesedno nič. Moja zavest bo zginla. Možgani bodo vgasnili. Telo bo razpadlo. Takorekoč bom postal gnojilo in flora in fauna se bosta lahko napajali iz mojega telesa in jaz bom tako vrnil zemlji za to, kar je ona dala meni, da sem lahko živel.

To sanjarjenje o kasnejšem življenju je nastalo le in samo zaradi strahu pred smrtjo, pred končanjem zavesti, religije pa so potem dodale še nagrado (nebesa) ali kazen (pekel), če si bil ali nisi bil dober človek in izpolnjeval vse pogoje od tiste religije.

Ni nas bilo nikjer in nihče nas ni pogrešal 13 miljard let od velikega poka in nihče nas ne bo pogrešal še naslednjih 30 miljard (kolikor pač predvidevajo, da bi nas vesolje trajalo). No, bomo pogrešani tistih nekaj let takoj po smrti ampak že čez 100 let nihče več ne bo pomislil na nas. Ker za sebe nimam glih nekega upanja, da bom naredil kaj v življenju takšnega, da bi se me še stoletja spominjali.

[Rollin #3]

Jaz ne verjamem, da je se kaj po smrti. Mi smo pac eni boljsi stroji in ko se pokvarimo je konec. Sicer bi res rada vrjela, da je se kaj kasneje ampak prav ne morem. Mi je pa cudno, da se tako malo ljudi ukvarja s tem kako bi "premagali" smrt. Sicer verjetno ne se za nas ampak za bodoce generacije mogoce ze.

[Poppy.]

Dokler nisem imela sedanjega fanta me ni bilo strah svoje smrti, sedaj pa me je, in sicer v smislu, da bi umrla premlada, ker želim živet in uživat dolgo življenje z njim. Še bolj me je strah smrti bližnjih. Zaenkrat mi še nihče ni umrl. Po eni strani hvalabogu, po drugi pa me je še bolj strah, ker ne vem, kako sem "pripravljena" na to.

Grozna mi je misel, kako minljivi smo mi in življenje. Sedaj sem ravno v teh letih, ko seveda še daleč nisem stara, se pa včasih kar počutim malo, ko pomislim, kdaj so sploh vsa ta leta minila. In ker leta tako hitro minevajo, je tudi mene strah, da v svojem življenju ne bom naredila vsega, kar želim, in ga izkoristila kolikor bi lahko.

V posmrtno življenje ne verjamem.

[Baaaby.]

^pri meni isto. Na splošno me smrti v starosti ni strah, me je pa strah prezgodnje smrti glede na to, da imam še vse življenje pred sabo in ogromno načrtov, želja. In pa seveda smrti najbljižnih.

[Eući*]

Jaz se bolj kot svoje smrti, bojim smrti bližnjih, tega, da jih v takšni obliki nebi nikoli več videla in čutila. Praznine, ki bi nastajala.
Sama smrt mi je velika neznanka in je po pravici povedan v večji meri tudi ne razumem ter si jo težko predstavljam.
Nekako se mi zdi najbolj smiselna, logična teorija in tudi najlažje sprejemljiva ta, da obstaja reinkernacija. Verjamem, da človek ni samo fizično bitje , ampak tudi duhovno. Vsak ima dušo in tudi ko telo umre, duša živi naprej in se po potrebi odvisno od izkušnje, ki jo želi v nekem življenju pridobiti, preseli v novo živo bitje s takšnimi ali drugačnimi lastnostmi.

Mislim pa tudi, da če človek res pazi na svoje zdravje tako v fizičnem kot psihološkem smislu, torej, da se zdravo prehranjuje, rekreira, skrbi zase počne tisto, kar ga veseli in se ne sekira, ima lahko lepo življenjsko dobo.

[Tearjerker]

Torej, kakšen je vas pogled na smrt?

Odvisen od situacije, zakaj je do nje prišlo. Jo doživljam drugače, če je posledica dolgega in težkega umiranja in s tem preprečevanja podaljševanja agonije, kot če je nenadna in nepričakovana.

Se jo bojite?

Ne. Bojim se bolečine pred smrtjo, navadno ljudje povezujemo to dvoje. Bolečino, starost, nezmožnost početi stvari v zadnjih trenutnkih, slabotnost, betežnost, muke. Tega se bojim, same smrti ne. V končni dazi ko bom umrla, ne bom tega vedla in ne bom mogla obžalovat dejstva, da ne živim več.

Verjamete v posmrtno življenje?

Ne, vsaj ne v duhovnem smislu. Se pa strinjam s tem kar je napisal Dioniz o kroženju elementov. Ohranjanje je, ampak ne verjamem da gre naša zavest/duša/osebnost v nek drug kraj/drugo telo, kjer obstaja kot taka.

Na kakšen način ste se soočili z izgubo bližnjega?

Po najbolj osnovnem in zlajnanem: čas celi rane. Je pa res da je ta čas relativno dolg, vedno, ko se je s tem za soočit. Vsaj zame in za moje časovne okvirje.