Ne znam biti srečna in kontrolirati svojega življenja

[White_Widow]

res je, da opisuje, da ima nihanja razpoloženja, kar je sicer tipično za bipolarno motnjo, ampak jaz sem pač njen problem videla drugje in drugače, zato en tak simptom še ne pomeni bipolarne motnje, kot se ponavadi radi sami diagnosticiramo. po samodiagnozi bi jaz morala bit že zdavnaj v grobu..zaradi določenih "simptomov". Treba je videt ozadje, ki ga da samo temeljit pogovor, ki pa ne kaže na to motnjo.

seveda mislim, da ima problem, in to kar resen, ampak vseeno se mi zdi daleč od bipolarne motnje

[Tamala_mrha]

Ja ne vem, kakšne znake maš ti (pri čemer koli), da bi po samodiagnozi že morala biti v grobu , ampak tole z udarjanjem v steno je meni dovolj resen znak, da ima resne psihične probleme. Saj pri tej bolezni ni 100 simptomov, ki nakazujejo, da človek boleha ravno za njo. Jih je samo nekaj, so pa ti zelo izraziti. Sicer res ni omenila spremembe v apetitu in slabega spanca, ostale stvari se pa pokrivajo s simptomi te bolezni. Dokler še lahko, je bolezen treba zatreti v kali.

Bliss, kaj pa sicer počneš? A študiraš ali delaš? Opažaš tudi moteno koncentracijo?

Saj če bi dejansko bolehala za to boleznijo, še ne pomeni nič groznega. Obstaja več stopenj bolezni, lahko da gre za lažjo obliko. Brez tega, da narediš korak bližje pomoči, žal ne boš spremenila ničesar. Tudi družil se ne bo nobeden s tabo, če boš še naprej tavala v življenju in boš brez volje, ždela samo doma ipd., poleg tega bi prav lahko imela izpade tudi v družbi, zaradi česar boš ljudi samo še bolj odgnala od sebe. Nekaj je treba spremeniti, to je menda jasno.

[bliss]

Ja, seveda mi je jasno, da moram nekaj spremeniti.

Drugače študiram in delam priložnostna dela ter vikende (študentsko delo). Apetita nikoli nisem imela velikega, pojem malo, ker sem tako navajena.....velikokrat pa imam težave z nespečnostnjo (ampak to je lahko pokazatelj marsičesa, pri meni verjetno zato, ker sem konstantno pod stresom in pritiskom s strani domačih).

Dobro, ugotovila sem, da je res najbolje da si probam zrihtati napotnico za psihiatra, verjetno bom namesto k osebni zdravnici zdaj šla k tisti za študente, mogoče bo bolje razumela. Mislim, da mi bo to najbolje pomagalo razrešiti zadeve, katerih sama ne zmorem oz ne ugotovim vzroka, zakaj sem taka in zakaj si to delam in mučim sama sebe. Ker zdaj, ko se pogledam, vidim samo eno veliko zmešnjavo, težko sploh analiziram, kaj so sploh moji problemi, ker je vse pomešano brez repa in glave. In bolj ko razmišljam o tem, bolj se mi zdi, da se mi bo zmešalo od vsega in me stiska v prsih in v tistem momentu bi najraje umrla. Zato raje niti ne upam izkopavati vsega, kar me mori in načenjati vseh kompleksov, ampak vem, da bom morala, če hočem enkrat biti vredu oseba.

[Tamala_mrha]

Verjemi, bolj kot se boš posvetila sebi in se poglobila vase, da odkriješ svoje strahove in dvome, lažje bo najti ustrezno rešitev. Če ti lahko pri tem pomaga strokovno usposobljen svetovalec, toliko bolje. Iz kje pa si? V Mariboru je zelo pohvaljena "študentska" psihologinja Hermina Merc. Moji kolegici se je pred leti neke vrste "zmešalo" (ne maram uporabljati tega izraza, a je dejansko prišla tako daleč ) zaradi vpliva njenega fanta nad njo in je dokaj pozno ugotovila kakšen diplomatski verbalni teror je izvajal nad njo, tudi fizičnega proti koncu zveze, in ji je pogovor s to žensko precej pomagal, največ pa je na sebi morala delati sama. Zdaj je spet oseba kakršna je bila pred tisto uničujočo zvezo, in tebi želim enako, pa kakršna koli bo že diagnoza.

Mogoče si pa samo osamljena, brez družbe, in se zato počutiš tako kot se? Zaposlena si, torej bi morale biti tudi misli zaposlene. Huje je, ko živiš brez nekih zadolžitev in dela, to je pa lahko samomor za dušo in misli, ker imaš čas premlevati. V kolikor si uspešna pri študiju in delu, se nimaš za kaj dajati v nič, kvečjemu bi ti te stvari morale povečati oz. utrditi samozavest.

[bliss]

Trenutno študiram v Mariboru, zato hvala za nasvet glede te psihologinje.

Zadnje leto (torej lani) nisem bila zelo uspešna na faksu oz. sem se prepisala na drug program, kar je bil zame (in predvsem za moje doma), velik šok, saj sem bila vedno odlična v šoli, nikoli ni bilo nobenih problemov. Potem pa to. Pobralo mi je ogromno živcev, in me še do konca dotolklo. Pa moje doma tudi.

Problem, da nimam osebe, na katero bi se lahko obrnila pa sem že izpostavila. Od prej nimam nekih prijateljic, ki bi se jim lahko zaupala, sedaj na novo pa ne upam, kar tako zaupati ljudem, ker se bojim, da bi zbežali...kar do sedaj tudi večina je. Potem sama premlevam vse skup in pride do raznih traparij. Zdaj ne vem....če bi morala sama pri sebi rešiti vse skup in potem navezovati stike z drugimi ali pa bi mi mogoče prav to, da imela neko družbo, pomagalo, da bi začela uživati in predvsem, da bi si dovolila, da se tudi jaz lahko imam lepo.

[White_Widow]

Družba, družba in še enkrat družba! občutek osamljenosti mnogokrat pripelje do takih problemov. In pa samozavest, ki je ključ za marsikatera vrata! Ko odpraviš manjvrednosti kompleks, bo vse lažje.

[Tamala_mrha]

Res je, družba ti lahko da ogromno (če je seveda prava), včasih se še zavedamo ne, koliko. Seveda tudi družina, a vsak, zlasti pa mlad človek, ki še razvija svojo osebnost, rabi razgibano socialno življenje, da se ne zapre v lupino in ne začne videti problemov v sebi, kar se rado dogaja. Začneš si domišljati, da je s tabo nekaj narobe, čeprav ni (nujno).

Kar se tiče faksa pa se ne sekiraj. Nekaterim gre kar nekaj let, preden doštudirajo, niti ne nujno zaradi lenobe, pač pa zahtevnosti študija ali kaj drugega, a si ne smeš dovoliti, da te en neuspeh spravi iz tira. V življenju boš naletela še na ničkoliko ovir in neuspehov, ki pa so tam zato, da se iz njih naučimo in če jih znamo uporabiti sebi vprid, lahko iz tega sledi toliko večji uspeh. Stike lahko navezuješ že zdaj, a če nekoga na novo spoznaš in se šele spoprijateljiš, ne moreš nujno pričakovati, da te bodo razumeli in ti poskušali pomagati. Saj veš kakšni so ljudje, marsikomu se ne da ukvarjati s problemi drugih, nekaterim celo svojim dolgoletnim prijateljem, tako da prijateljstvo zna biti spolzek teren, ko gre za reševanje problemov. Po drugi strani je pa to dobra preizkušnja prijateljstva (če gre za dolgoletno), ali "začetni test", tako da, v vsakem primeru se obdaj z ljudmi, da ne boš imela časa razmišljati o sebi kot eni veliki pomanjkljivosti.

[bliss]

Ok, eno butasto vprašanje. Kje pa naj najdem neko vredu družbo? Zdaj sem točno to, kar si napisala, izolirana in včasih se ne pogovarjam z nikomer po teden ali 2. Potem sem že sama sebi čudna in še bolj ne upam pokazati nekomu svoje osebnosti. Recimo spoznavam neke ljudi, ampak je večinoma vse povezano s faksom in pri tem tudi ostane, ker potem gre vak na svoje...

[White_Widow]

če ne drugega, imamo temo Iščem prijateljico, se bo sigurno kakšna našla.
drugače pa je toliko krajev za spoznavat nove ljudi, že na avtobusni postaji recimo, na kakšnem sprehodu, v službi kjer delaš, celo na faksu, samo povabi koga na kavo.

[Tamala_mrha]

Na avtobusni postaji nekako dvomim, da se lahko iz čakanja na avtobus razvije prijateljstvo, razen, če se z nekom konstantno videvaš in hodiš na isti avtobus ter se potem tudi usedeš zraven nekoga, ter se pogovarjata o nekih skupnih stvareh.

Lažje je najti prijateljico (oz. vsaj kolegico za začetek) na delu ali na faksu, samo nekaj interesa je treba pokazati, predvsem pa optimizem. Najbrž ni treba posebej poudarjati, da nobenega ne zanimajo zamorjeni ljudje, s katerimi jim še na kavo ni za it, kaj šele kam ven.

[White_Widow]

hm, glih zato sem dala primer avtobusne postaje, ker sem jaz tako dobila dve dobri prijateljici smo čakali avtobus, pa je bilo še kar nekaj do prihoda, pa mi je ena padla v oči zarad čevljev, sem jo nonstop gledala pa je stopla do mene in mi rekla: sori, se mi neda sama na kavo, bi šla z mano, če maš čas?
no pa moj point ni bil tukaj..

hočem povedat, da če si tiho, in ne pokažeš zanimanja, ne pričakuj, da bo kdo stopil do tebe
^^tako kot praviš, treba je pokazat interes

[Tamala_mrha]

No, saj možno je povsod, mogoče pač ni toliko pogosto, ali pa je nekaterim nerodno stopit do koga in ga kaj vprašat. To marsikje opažam, ali pa kasneje kdo prizna, da si ni upal kar stopit do tebe in te kaj vprašat (ko se že družiš nekaj časa z nekom). Pač taka zaplankana miselnost, da lahko prijatelje spoznaš samo v neki družbi ali šoli.

No, jaz sem recimo eno dobro prijateljico spoznala preko foruma, čeprav sem sprva mislila, da bo šlo le za druženje ob kavah ipd., skratka le za kolegico, a se je izkazalo drugače, eno sem pa spoznala preko njene (takrat najboljše) prijateljice, in si nisem mislila, da se bosta kdaj nehali družit, ker sta pred leti ful viseli skupaj, pa smo se začele vse tri dobivat in tako se je rodilo še eno prijateljstvo (zdaj se sicer redkeje vidiva zaradi oddaljenosti, a to ni bitno tukaj). S tisto prejšnjo prijateljico se je pa nehala družit, ker sva obe po nekem dogodku ugotovili, kako malo ji pomeni prijateljstvo (sploh ko gre za fante je zanimivo videti, koliko je nekomu pomembno prijateljstvo in koliko to, da zabluzi z nekim tipom ali ga prevzame prijateljici - no, tukaj sta kriva oba, ne samo ona, a ona je bila tista, ki je silila vanj).

Joj sem se zdaj razpisala.

Moj point je, da večji kot maš krog poznanstev in kolegic, lažje boš prišla do osebe, ki ji boš lahko nekega dne rekla prijateljica.

[bliss]

To se čist strinjam. Pri meni je problem, da sem doma bogu za hrbtom, situacija je tako nanesla, da avta nimam, avtobus ne vozi tu.

In ja, evo spet tak moment, ko mam totalno krizo in ne vem, kaj bi sama sa sabo, vsi problemi me tako dušijo, povedati pa ne morem nobenemu. ne vem, kako naj odreagiram v takem, ko mam občutek, da se mi bo zmešalo, in ne morem dati ven. Ne vem, če je to normalno, da držiš v sebi vse.

Ko rabim pogovor, glih takrat nobenega ni nikjer, tudi če napišem sms al pa kaj, nič. Pol čez kakšne 3,4 dni dobim odgovor, in se spet obesim na to osebo, začnem s problemi in zbeži od mene. Majo drugi pač svoje življenje, mi je razumljivo, da se ne brigajo za druge. Ampak potem ne vem, če naj s tako osebo bom še naprej v stiku sploh, ker me vedno zabode, ko vidim, da se verjetno druži z mano samo zaradi usmiljenja.

[DonCarleone]

. Nimam kaj dosti družbe, večinoma znance s faksa, ki imajo vsak svoje življenje in svoje kolege, svoje probleme. Nikomur nočem biti v napoto, ker nisem najbolj prijeten človek, hitro me zanese in se ne znam kontrolirati, potem pa začnem svoje probleme in stiske valiti na druge. In ni čudno, da potem vsi zbežijo od mene, noben se ne bo ukvarjal z mojimi problemi. Poleg tega je prijatelja, ki mu lahko zaupaš in te pozna, težko najti.

Če boš tako razmišljala (tukaj ciljam predvsem na odebljen tisk), ne boš nikoli odpravila problema in boš ostala sama skupaj z svojimi dvomi, upanji in raznoraznimi vprašanjim, ki te bremenijo trenutno in te še bodo bremenila, če ne boš nekaj spremenila pri svojem vedenju in razmišljanju.
Življenje je pač takšno, da smo prisiljeni vedno znova in znova, spoznavati nove ljudi, z nekaterimi se takoj zaštekeš, z nekaterimi pač ne, to ni nobena katastrofa in, kar je tudi logično, ko zamenjaš neko okolje. Seveda imamo vsi ljudje svoje življenje in probleme, ampak to ni nikakršna prepreka za spoznavanje novih ljudi. Tako, da naslednič, ko končate s predavanjim, povabi kakšno kolegico na kavico, tam bodi kolikor se da sproščena in nikakor je začni spopadati s svojimi problemi, ker se te bo že prvič naveličala. Pogovarjaj, se vsem nasplošnem, o glasbi, filmu, hobiju in vsem, kar pač sodi tukaj. Torej, če bo prvič vse šlo kot treba in da te naslednič ona pokliče si zmagala. To, pa da ona ima svoje kolegice in ostale ljudi okoli sebe je zate še dodatni plus, saj te lahko spozna še z njenimi kolegicami in tako se bo tvoj krog znancev širil.
Ali se, pa učlani v kakšni krožek, fitness, kamorkoli samo doma ne sedet. Probaj upam, da ti bo ratalo, ker vidim, da te zelo utruja to igranje z tvojim mislimi.

[positive vibration]

Kako se pa z domačimi razumeš? Imaš kakšno sestro, s starši si v dobrih odnosih? Ok, pusti zdaj to, da ti gnjavijo glede faksa, mislim tako izven faksa, se vredu razumete?