Kako se človek nauči biti srečen? Mora to priti spontano ali je normalno, da znaš uživati v življenju in se imeti lepo? Kako sploh najdeš nekaj, kar te veseli, ti daje strast in ti popestri življenje...?
Sama sem sprobala že malo morje zadev, tudi take, ki so se mi zdele nezanimive, pa me nobena ni potegnila...ne vem. Poleg tega večino stvari, ki jih počnem, delam sama.
V mojem življenju nimam niti ene osebe, s katero bi se lahko pogovorila, če me kaj muči, ko mu je hudo ali delila veselje, ko sem dobre volje. Nimam kaj dosti družbe, večinoma znance s faksa, ki imajo vsak svoje življenje in svoje kolege, svoje probleme. Nikomur nočem biti v napoto, ker nisem najbolj prijeten človek, hitro me zanese in se ne znam kontrolirati, potem pa začnem svoje probleme in stiske valiti na druge. In ni čudno, da potem vsi zbežijo od mene, noben se ne bo ukvarjal z mojimi problemi. Poleg tega je prijatelja, ki mu lahko zaupaš in te pozna, težko najti. Načrtno pa sploh nemogoče.
Dostikrat sem res v stiski, imam težave s samopodobo, nisem najlepša, niti najbolj uspešna in ko me zgrabi panika, potem ne vem, kam naj se zatečem, komu naj povem....včasih se tako sovražim, sama sebi grem na živce, da bi se najraje ubila. Zgodilo se je že, da sem z roko tako dolgo butala v steno, da sem si zlomila kost, samo zato, da sem dala tisto, kar me je mučilo, iz sebe. Vem, da je to narobe... Kaj naj storim v takem trenutku, kako se naj kontroliram?
Poleg tega se mi dogaja. da sem en moment zelo razpoložena, počutim se, kot da bi lahko naredila vse, tisti dan naredim dosti stvari in vse se mi zdi fajn. Spet drugi dan pa je vse po starem, stari problemi in realna tla, včasih se mi še iz postelje ne da, nimam energije.
V bistvu sem čist sama, skoz mam občutek tesnobe in včasih mi ni za zdržati, ne vem, kaj je to. Še največ mi pomaga en malo boljši znanec, ampak se slišiva recimo enkrat na teden, ali pa še to ne. Zdaj bo spet skup s svojo punco in ga bom čist izgubila. To se mi skoz dogaja. Drugače ljudem ne pokažem, kaj me muči, ker bi jih odgnala, večina bi jih mislila, da sem zmešana (no, saj sem malo
).
Prebrala sem že vrsto knjig, o samozavesti, pa sreči pa vzpostavljanju nadzora nad življenjem. Za psihiatra baje nisem (odgovor osebne zdravnice), s psihoterapijo še nisem poskusila, ker je plačljiva in si ne morem privoščiti.
pomagal bi rad
Kolegi so se me začeli izogibati, ker sem se spremenila, o svojih problemih jim pa tudi nočem gnjaviti.
