S fantom sem že nekaj časa skup. Imava že neko skupno preteklost in vem da tudi skupno prihodnost. Vedno sem si želela takšnega fanta, ki me bo imel tako rad, me spravljal v smeh, mi pomagal v težkih trenutkih... Za mene je perfekten. Obnaša se res lepo, v bistvu je vse na njem super. Kot po osebnosti, je tudi po izgledu. Nočem ga izgubit.
A potem je tu problem. Sčasoma sem se začela drugače obnašat do njega.. Včasih se obnašam kot da mi je res vseeno za njega, on naredi vse za mene, jaz pa včasih ne morem niti ene male stvari. Živciram se že za vsako malenkost. Zaradi tega pa pride do kreganja, ki je vedno bolj pogosto. Vedno se po tistem lepo pogovoriva, ugotoviva da je bilo bw. Ampak, če me zmoti vsaka malenkost. Ali pa pretirano reagiram. Tega se zavedam in me boli, ker nevem kaj naj naredim. To traja že dlje časa, ampak je včeraj prišlo spet do bw kreganja in sem premišljevala, da res več nemrem tako naprej. Sam me je vprašal če rabim kaj časa za premislek, da malo premislim zakaj sem zadnje čase takšna, zakaj ne morem biti preprosto tista vesela in pozitivna oseba v katero se je zaljubil. Težko mi je ker res več nisem tista oseba. Preprosto sem obupana, nevem kaj naj naredim
Prvo kot prvo sem se odločila, da se ta teden ne bova videla, niti slišala, da premislim vse skup (čeprav je v torek valentinovo:( ). Ampak me je strah, da se bom v petek spet začela tako obnašat. Nočem izgubit. To sem si že povedala prevečkrat, a še vedno se tak obnašam, ali pa najdem neko malenkost da bi se kregala...
In ko mi še prijateljice rečejo, da sem lahko srečna da mam takega fanta, mi je še samo težje:( Ker nevem kaj je razlog takega čudnega obnašanja. Kako sem naj takšna kot se bila prej?
Kaj naj naredim? Kakšno je vaše mnenje?
.. ja WTF? Če mu čez celo leto nisi sposobna kazat spoštovanja, ljubezni, naklonjenosti itd.. potem ti čist nč ne nuca, da bi bla za valentinovo skup.
pa je blo tudi vse super od začetka, idealno, tak ko more bit... ampak nevem, mislim da sem se spremenila oz. dozorela malo bolj kot on in pač več ne razmišljam isto.. imam drugačne cilje v življenju, sem bolj ambiciozna od njega... in ni in ni več šlo... vse me je začelo motit, od tega da je preveč govoril do tega da je bil pretirano ljubusumen.. vse pač 
ne prodajaj bučk "nevem zakaj se tako obnašam, res ne". seveda veš. čisto nič ga ne spoštuješ, on ti pa s tem, ko ti reče, da te "ima preveč rad, da bi te pustil" to še poglablja. če ga res nočeš zgubit, se vsedi, premisli, kaj hočeš, če ti pomeni toliko kot misliš, ali pa je samo navada, in se odloči. nevem, kako je s tabo, ampak jaz nebi fanta nikoli hotela namerno prizadeti, ti pa prav to počenjaš. zdi se mi,da ga hočeš s svojimi reakcijami spraviti ob živce, da bi počil po mizi in se postavil zase, ampak on ne stori nič razen da ti odpusti, ti pa pelješ to naprej dokler mu ne bo počilo (če mu bo). očitno ni to, kar hočeš, zato ga ne jebaj v glavo in ga pusti, ali pa se spravi k sebi in se začni obnašat do njega kot si zasluži.