Odnos do javnega nastopanja

[katy.]

Mene je bilo tega včasih res grozno strah, zdaj zadnje čase pa opažam, da mi gre vedno bolje, ker pač vidiš, da ni to noben bav-bav
Samo lisov ne maram držat v roki, ker se mi potem avtomatsko začnejo roke trest al pa začnem brat.. zato si raje kake zapiske odložim na mizo or smth. ali pa sem kar brez ^^

[she-devil]

V srednji šoli sem se grozno bala javnega nastopanja. Mislim da sem začela že kakšen mesec prej paničarit in je če le bilo možno sem se tudi izognila. Na faksu pa je bila čisto druga pesem. Možno, da mi je sprememba okolja ustrezala, ker se zdaj vsi bolj brigajo zase. V tem času pa sem tudi dobila delovno mesto pred kamerami, potem pa je itak vsa nervoza izpuhtela.
Je pa res veliko odvisno od tega, če si pripravljen ali ne in če obvladaš temo o kateri govoriš.

[Jochie]

za javno nastopanje moraš:
- znati tisto, o čemur boš govoril, torej 100% pripravljenost
- vedeti komu govoriš in zakaj
- biti jasen, glasen in razločen
- opazovati okolico, kako ti sledi, vzpostavljati očesni kontakt s poslušalci

le tako bo nastop uspešen.

Spomnim se svojega verjetno zadnjega nastopa pred malo večjo javnostjo. bilo je nekaj let nazaj v Italiji na mednarodnem simpoziju o razvoju branže, kjer sem delal, v vzhodni evropi. bilo nas je kakšnih 70. imeli smo tudi 10-minutno predstavitev podjetij. iz Slovenije je bila še konkurenčna firma, ki je poslala eno sitno babo, ki je na predstavitvi govorila (v angleščini), kot da bi ji nekdo tadebel selotejp čez usta prilepil...nič se je ni slišalo, mencala je, ni govorila tekoče, v glavnem katastrofa.
jaz sem bil na vrsti zanjo, povedal predstavitev v angleščini in italijanščini, ko so me spraševali, sem najprej prevedel vprašanje, ter odgovoril na vprašanje v obeh jezikih.
v glavnem raztur na celi črti in zaslužil sem gromoglasen aplavz! bravo jaz!:D

pa dobro, če veš kaj moraš povedat in znaš področje, o katerem govoriš, ne sme biti problemov.

[sirova štručka]

...

[Jochie]

- znati tisto, o čemur boš govoril, torej 100% pripravljenost

sicer pa improviziraš

moraš se zavedati, da je lahko v avditoriju tudi kdo, ki zadeve pozna...tako da kakšna prehuda improvizacija ni najboljša rešitev...

[dot]

v glavnem raztur na celi črti in zaslužil sem gromoglasen aplavz! bravo jaz!:D

Jp, bravo, si predstavljam, da je moralo fino izpast

Jaz pa.. kaj pa vem, če imam dober dan in sem v formi, mi gre prav tekoče in se v mislih še sama sebi čudim zraven, kako hitro in razločno nakladam , včasih znam imet pa tud mal treme, kakor kdaj (pa itak ne nastopam pogosto oz. pred množico ljudi, kvečjemu pred par ljudmi, če kaj predstavljam / poročam). V vsakem primeru pa raje vidim, če ni treba javno nastopat, mi ni v neko blazno veselje to=))

[Eući*]

ja nadvse pomembno je zaupanje vase, da si samozavesten, ker takrt tut drgač reagiraš , če se kej zalom, lažje zimproviziraš kej kokr, če si že prej tak presranko

sirova štručka pr men je pa tut to problem, ker že vnaprej mislim, da so drugi boljši in ne enaki ,... vem, me čaka še velik razćiščavanja -.-... na žalost pa pr ns vladajo ženske in je tko potem čutit še neko večjo tekmovalnost nwm ... sekiram se pa že po naravi učasih mal preveč, pač odvisno od občutkov ...

bravo jochie js bi se tut še kej italjanščine naučila sm mi deluje mal teži za izgovarjat k španščina...

[Anjeske]

Javnega nastopanja sem se nekako navadila že v OŠ, ker sem sodelovala v dramski skupini in vodila kulturne prireditve. V srednji šoli je to malo zamrlo, ko sem prišla na faks sem pa začela delati kot vodička in sem se javnega nastopanja nekako morala dokončno navaditi

Je pa tko, res je, da je najbolš, če točno veš o čem boš govoril. Improvizacija, taka sproščena, pride na vrsto šele potem, ko pred javnim nastopom ne čutiš več treme, ampak neko prijetno pričakovanje (al kuko nj to opišem, pač veseliš se novega izziva, nove publike).

[delfinchek]

Nikoli nisem marala nekega nastopanja in tudi nimam veliko izkušenj. Samo, čemur se nisem mogla izogniti na SŠ in faksu. Nismo pa nikjer imeli veliko predstavitev - v SŠ po moje 2 v 4 letih, na faksu sem imela sicer cel kup seminarskih in poročil, vendar je bilo za večino dovolj, da sem jih samo oddala.
Sem se pa vedno trudila, da sem govorila glasno. Večje probleme imam s hitrostjo. Ko sem živčna začnem nenormalno hitro govorit, tako da me noben več ne razume. Samo ni bilo neke panike, sem se bolj skoncentrirala na to, da sem bila počasna, pa je šlo. Ampak v glavnem, manj nastopanja - bolj bom srečna.

[Sarissima]

Uff, od nekdaj sem oboževala javno nastopanje. Zna pa bit problem, da ko vidim, da me ljudje poslušajo in jih zanima moje razglabljanje, začnem govorit bolj hitro in manj razločno - kot da se bojim da bi me kdo prekinil.
Mislim, da se samozavest pri javnem nastopanju dobi samo z vajo, saj so le redki rojeni s tem darom. Jaz osebno, sem kakih 6 let približno 1x na mesec brala pred cca 90 ljudmi in če to ne izbije strahu pred množico iz tebe, potem pa ti res ni pomoči . Je pa res, da je precej drugače brat nekaj, ali pa nekaj predstavit s svojimi besedami - tu pa nastopijo Johijeve točke

- znati tisto, o čemur boš govoril, torej 100% pripravljenost
- vedeti komu govoriš in zakaj
- biti jasen, glasen in razločen
- opazovati okolico, kako ti sledi, vzpostavljati očesni kontakt s poslušalci

[*Lani*]

Meni je to nekaj najbolj neprijetnega. Nasploh sem izjemno sramežljiva oseba in mi je neprijetno kaj reči že pred enim osebkom, ki ga ne poznam in se z njim razumem zelo dobro, kaj šele pred večimi.

[T00Mika]

čimanj, čimboljše No, začeti mi je nekako vedno težko, potem pa ponavadi kr padem notr.

[nogavicka]

meni je bilo pa do 3. letnika srednje šole prav fajn. potem je blo pa tko, da se sošolca, ki sta bila v isi skupini, nista čisto nič pripravila in sem jima jaz mogla dat svojo snov... in ker ni bilo več vse v zaporedju in tko kot sem si jaz zamislila, je bila katastrofa - še nikol v lajfu nisem tok hitr govorila. in od takrat naprej so javni nastopi neki najbolj groznega.

[Rollin #3]

heh. meni je kar kul nastopat. za te predstavitve na faksu sem bolj v stilu bmk. verjetno je pripomogla glasbena šola k temu, ker sem z velikim netalentom morala nastopat in hodit na tekmovanja in ni mi blo hujšega kot ko ti začne inštrument noret. tako da to govorjenje mi je bilo nič v primerjavi z unim. edino čudno mi je bilo zdaj par mesecev nazaj, ko sem imela mikrofon v roki in ni bilo na faksu. pa sem bila dokaj v stilu: fak kaj to je moj glas?? in še neznani ljudje in nevem mal me je zmedlo.