Odnos do javnega nastopanja

[Eući*]

Nisem še zasledila te teme ....

Kakšen je vaš odnos do javnega nastopanja, pa naj bo to v obliki predstavitve seminarskih nalog, zagovorov, vodenja sestankov, prireditev, pevskih nastopov...

Jaz tega ne maram in ne prenesem, ker mi predstavlja velik stres, imam precej veliko tremo, čutim tesnobo, tako da če se le da, se raje izognem. Predvsem mi je to zelo mučno na faxu zdej

Vem, da je pozitivna trema vedno prisotna, ker tako čutimo neko odgovornost, se bolje pripravimo itd, velik problem pa je, če te to tako zavira, da se ne moreš povsem izraziti.
Kako se vi spopadate s tem ? Kakšne so vaše izkušnje, večinoma pozitivne, negativne, ste se kdaj osramotili...

Da malo obogatim temo, je dodana še anketa

[Maychy]

Zame je javno nastopanje nekako del službe in to vsak dan počnem, tako da sem se hitro navadila in sedaj ni nobene panike več. Pa tudi že v štartu mi ni bilo ne vem kako grozno. Zelo pomaga, če stvar, ki jo nameravaš predstaviti zelo obvladaš, ker si potem bolj prepričan sam vase in je trema nekoliko manjša.

[small_star]

Nikoli v življenju nisem imela problemov z javnim nastopanjem. Vse sem izpeljala, kvalitetno - lahko bi rekla "mimo grede". Nikoli nisem imela strahu pred tem - ne pred organizacijo dogodka, predstavitvijo seminarskih nalog, zagovorom diplomske naloge, izvedbo okrogle mize in podobnih zadev. Zdaj v službi (zaposlena sem kot delovna terapevtka v domu upokojencev) se pa dnevno srečujem s tem - vodenje različnih skupin, (so) organizacija različnih prireditev, nastopov... Enkrat so mi ponudili vodenje koncerta in od takrat dalje pripravim vezni tekst in vodim vse domske prireditve. Tudi takšne širšega obsega, kamor so vabljani še drugi gostje, ne le naši stanovalci.
Sicer pa... ni vsak za vse. Eni imajo tremo pred tem, drugi se ne želijo izpostavljati, tretji se temu ognejo po liniji najmanjšega napora. Jaz vse to sprejemam kot izziv in si vedno znova dokažem, da si upam.

[Eući*]

small_star

Jst res občudujem take ljudi, ker ni samo po sebi lahko delo se tako izpostavit na kakršnkoli način. Res pa je, da smo si ljudje različni.

Kot otrok sm bla velik bolj živahna, več sm si upala, tako da so mi tudi govorne vaje v osnovki zdele precej neproblematične...zdej pa zgleda bolj ko se staram, več strahov in socialne fobije mam
Je pa zanimv, da čeprou sm nasplošna dost komunikativna in zgovorna, ko pa pride do tega, da moram povedat večji množici, sploh če morm bit na neki pripravljena vnaprej ipd. pa dost hitr lahko zablokiram.
Si pa seveda želim bolj mirnega dela v bodočnosti, kjer ne bo neke potrebe po nastopanju

Kako se pa vi drugače pripravite na nastop, predstavitev .. ?

[Lady_Cristina]

Javni nastopi so bli v osnovni in srednji šoli največja možna fobija... sploh ker so jih vsi tak forsirali - javni nastop to, javni nastop ono... Pri meni pa je še tak da sem se naučila tekst, potem pa pridem pred ljudi pa se niti enega stavka nisem spomnila. In sem večkrat pol logično negativno dobla, tudi v osnovni šoli.. Tak da sem zaradi tega referate itd potem kr brala v srednji šoli in mi je blo boljše da sem mela zaradi tega nižjo oceno, kot pa da nebi iz mene nič prišlo.
Potem sem šla na univerzo in ene 3 leta nisem mela nobenega nastopa. Zaradi tega se je vse skupaj izboljšalo, in zdaj lahko komot prosto govorim z opornimi točkami. Ja, sej sem še živčna, ampak sej to je normalno. Je pa res, da pa se javnim nastopom vseeno raje izognem že zaradi tega ker so izguba časa in živcev.

[emanuela]

Javni nastopi so prav ql drugače. Mislim pa, da če imaš tremo itd je pa mogoče dobro, da streniraš javne nastope, nastope pred sošolci, ker se boš pa sčasoma mogoče otresla strahu. Pri meni je največji ključ v pripravljenosti, da znam snov, ki jo predstavljam in to brez, da se ves čas držim tistega napisanega teksta. In ko sem enkrat prepričana vase, je to to.
Opažam pa, da eni pač nimajo niti prave glasnosti in že s tem je predstavitev nekoliko manj zanimiva, brez energije, tako da je dobro, če se če ne drugače malo prisiliš, da ne govoriš kot miška.

[Eući*]

Pomoje je res najboljš, da imaš samo ključne točke pred sabo iz kerih potem vadiš svoj nastop. Na ta način se mi zdi, da čutš večjo svobodo in nisi omejen tok na sam text (podrobnosti besedila ) ampk širše, na celotno snov, vsebino, ki jo predstavljaš. Men je najhujš, če sm omejena z nečem, ker se potem preve fokusiram na to in sm posledično še bolj živčna ...

Pri ns je pa blo lih obratno, u srednji šoli smo mel nekako eno govorno vajo na let, tuki na faxu pa šok ogromno seminarskih..tako d vaje res nimam, nasplošn pa je glavnm odvisn tut kakšn tip človeka si, koliko pozornosti potrebuješ oz. jo zavračaš, a maš te govorne veščine al ne..vztrajnost se pa sihurn nakoncu poplača.

[purple_rain]

Men so pa javni nastopi/govori obup
Predvsem zarad občutka negotovosti vase, ker se mi je že prevečkrat zgodilo, da me je kdo "popravil", ampak tako samozavestno, da sem že skor začela verjet jim - čeprav so se motili.

[emanuela]

^^ a to kak profesor?

[purple_rain]

^^to k sreči ne; vrstniki. Kar pa vemo zna v mladosti precej vplivat (če je otrok tko presran kot sem bla jz ).
(pa ni to vezano samo ali predvsem na javne/govorne nastope, ampak nasploh. Tko da mi je blo potem še pred večjim številom ljudi tolk bolj zoprno)
Sem kar vesela, da se mi v bližnji prihodnosti nič takega ne obeta.

[Led Zeppelin]

Jaz imam pa rad javno nastopanje, zato ker je rteba v kratkem času premagati omejeno mišljenje in strah, treba je potegnit zadeve skupaj se pomiriti najti pretekle izkušnje, mnenje o sebi in znanje s katerim lahko vplivam na druge.

Poleg tega moj bmk pristop pomaga.

[Tamala_mrha]

Meni niti ni nek "bav bav" nastopati pred ljudmi. Sem vodila že maturantski ples (svoj) in mi je bilo fajn, sploh ker ni bilo pri meni prisotne niti malo treme, ker smo brali, berem pa tekoče in mi je to v veselje. Pa tudi marsikdo mi je že rekel, da imam primeren glas za radijsko napovedovalko. Mislim, da bi mi bila ta vloga kar pisana na kožo, če bi dobila priložnost delati na takem področju.
Če pa je treba znati tekst na pamet, pa se pač toliko bolj pripravim, da sem potem vsaj pol tako sproščena kot pri branju.

[Temida*]

Meni predstavljajo samo obveznost, vsaj kar se tiče predstavitev v srednji šoli in na faxu.

[*pikapoka*]

Men so pa na faxu ti nastopi postavi pravi mali izziv oziroma včasih prou tekmujemo, ampak v pozitivne smislu, kdo bo bolj pritegnil ostale in našel boljšo spodbudo za poslušalce. Nekateri od profesorjev nas prou učijo govornega nastopanja in mi je, za razliko od sredne šole, ko je bil govorni nastop prava nočna mora, zdaj super nastopati. Je pa res, da je odvisno ali se te ocenjuje ali ne. Vrjamem, da nikomur ni lahko, če ne, da bo na podlagi njegovega nastopa, odvisno npr. ali bo dobil lepo oceno ali ne. Zeloo pomaga, če se doma postaviš pred ogledalo in govoriš sama sebi, se umes tudi nasmejiš in gre vsak naslednji govorni nastop bolj tekoče.

[sarimari]

Meni javno nastopati ni problem, vsaj kar se tiče predstavitev na faxu. Ponavadi predelam vso besedilo ko ga je potrebno povedati, oz. se ga naučim napamet. Potem mi pa še kar v štartu zmanjka kaj bi mogla povedati, potem pa začnem po svoje razlagati z svojimi besedami in to je to kar prinese dobro oceno