Nekako se zavestno dobesedno prisilim, da ne razmišljam o tem. Da se spomnim, da je smrt nek naraven, čeprav žalosten, dogodek in nekoč bomo vsi umrli. Da živiš čim bolj polno življenje in ko nekoč pride do tega, da nekoga izmed bližnjih izgubiš, si lahko rečeš: "Živel je polno, veselo, srečno in čudovito življenje, zdaj je pač na neki drugi poti." Nekako mi pomaga, če razmišljam tako, da po smrti kr ni vsega konec. Pomaga tudi to, da vedno ko nekdo nekam gre (sploh če so večerne ure), da mi javijo, ko so prispeli. Da uživaš sleherni trenutek z nekom, ki ga imaš rad in si ne moreš na koncu očitat: "Joj, zakaj pa nisem takrat naredila to in to."
Mogoče ti bo pomagalo, če bližnjim zaupaš ta strah, da se pogovoriš z NJIMI o tem (čeprav ja, saj vem, lažje je takšne stvari zaupat tujcem in njih povprašat za nasvet). Ko te obhajajo take mračne misli, preusmeri pozornost, poglej kakšno komedijo, poslušaj vesele pesmi, preberi kakšno knjigo, glej smešne posnetke na youtube-u

