Praktično celo življenje se soočam z raznimi psihološkimi težavami, večinoma fobijami. Včasih se mi zdi, kot da izginejo oz. je situacija boljša, drugič pa se vse skupaj poslabša in se mi zdi da se mi že meša. Tako ali tako imam že abnormalno veliko število fobij, ena fobija se je sicer drastično izboljšala (panika pred javnim nastopanjem), ampak je odvisno od situacije lahko še vedno prisotna. Drugi moj problem je paničarjenje glede smrti najbližjih, sploh fanta. Imava zvezo na daljavo, torej je vse skupaj še huje. Vsakokrat ko ga ne morem nikakor doseči (skype/email) oziroma mi ne odgovori, vedno najprej pomislim, da je umrl. Zavedam se, da je to popolnoma absurdno - včasih internet ne dela, trenutno ima računalnik na popravilu in mi piše preko njegovega iPoda (ki se včasih sploh noče napolnit), a namesto da bi na te logične stvari pomislila, najprej pomislim na najhuje. To ni prisotno samo pri njem, pri bivšem sem mela isto stvar ko se ni oglasil na telefon, glede babice in mame pa je isto - celo glede mačke! Po glavi se mi včasih pojavi cel kup slik, od nesreč, do pogrebov itd. To s smrtjo se sicer tu pa tam ne zgodi, ampak se pa kljub temu prevečkrat. Moram pa še povedati, da nikoli ni umrl nihče od najbližjih, edino dve mački in dve mamini teti (ko sem bila otrok).
Naslednji moj problem je čas, ko sem v postelji in sem na tem da zaspim. Ne samo, da ne morem spat v popolni temi, zdi se mi kot da je nekdo v sobi in da nisem na varnem. Posledično pa potem traja nekaj časa (včasih več ur) da zaspim. Pri tem pojavu pa je tako, da je ta strah prisoten naprimer nekaj dni ali tednov zapored, potem pa mine. Najhuje pa je, če se je v sobi, kjer spim, kaj spremenilo (naprimer da odstranim zavese iz postelje, ker jih dam prat, ali pa sprememba pohištva, celo če sem navajena, da naprimer gori lučka od modema in potem ne gori ker ga eno noč pač vgasnem).
Grozljivk že lep čas ne gledam, razen tistih v stilu 'I know what you did last summer', ki praktično ne kažejo nobenih prizorov, ki jih ne morem gledati (če vidim iglo, ki gre v kožo omedlim).
Če ima kdo podobne probleme, tudi če je samo eden od naštetih, mi naj prosim pove, kako se s tem sooča. Te stvari bi rada sama odpravila, brez
kakih psihologov. Trenutno živim sama. Mislim sicer, da se bo vse skupaj izboljšalo v roku nekaj mesecev, ko se fant preseli k meni. To vem da bo rešilo fobijo z njegovo smrtjo in to stvar s spanjem (ko kdo spi zraven mene problema ni), ampak bi stvar vseeno rada rešila.
Hvala za odgovore
Vsi bomo enkrat umrli, skušaj gledati na smrt kot na del življenja, naravno stvar, pač zadnje poglavje tvoje knjige, hkrati pa začetek nove, ko se tvoja duša rodi v drugem telesu.. Konec=nov začetek. Namesto, da se ga bojiš, izkoristiš in živiš podarjeno življenje, dokler traja, ker je škoda zabijat čas, ki mineva prehitro.. In enako je s tvojimi bližnjimi..
