ok..mal offtopic ampak mam en uprašanje okrog tega..
kako pa se opiše stanje, ko te znervira skoraj vsaka malenkost, ker si že dolgo časa psihično na tleh in posledično brez samozavesti in samospoštovanja.tvoj notranji kamin je konstantno vroč in žerjavica vedno plamti.in ko še nekdo prilije kapljico olja na oglje, človek eksplodira...začne razbijati stvari ki so mu na dosegu roke, puli lase in je njegova agresivnost tako močna da bi bil v tistem trenutku sposoben sebi kaj narediti...
Depresija
-
purple_rain
- Cosmopsiho
- Prispevkov: 7639
- Pridružen: 13. Feb. 2006 13:45
- Kraj: Lj
-
*SunFlower*
- Kofetarica
- Prispevkov: 613
- Pridružen: 20. Maj. 2009 12:32
Glede psihiatra je tko... malo je res dobrih. Kr predstavljajte si, da mora ta človek vsak dan poslušat probleme ljudi, jim pomagat, in se zaradi tega ne obremenjevat. To je zelo težko delo, in malo ljudi je res sposobnih za kaj takega. Noben se ne bo res zavzel za tebe in ti pomagal... Napišejo ti neke čudne tablete, po katerih "magično" ozdraviš.. (v resnici pa ti povzročijo več škode, kot koristi)..
Če potrebuješ pomoč, jo rajši išči v sebi, al pa da se zaneseš na res dobrega prijatelja, ko te nekaj muči, je problem, ker ti enostavno zaradi razdražljivosti in napetosti ne vidiš rešitve, tvoji prijatelji, ki pa gledajo na zadevo z distance, brez obremenitve, pa lažje vidijo rešitve...
Če potrebuješ pomoč, jo rajši išči v sebi, al pa da se zaneseš na res dobrega prijatelja, ko te nekaj muči, je problem, ker ti enostavno zaradi razdražljivosti in napetosti ne vidiš rešitve, tvoji prijatelji, ki pa gledajo na zadevo z distance, brez obremenitve, pa lažje vidijo rešitve...
Ko berem komentarje, se mi še vedno zdi, da nobeden ni ravno ponudil punci nekakšnega konkretnega nasveta. Raje ste zatavali v debato kaj je depresija in da seveda- to opisano tukaj, ni.
Rahlo neprimerno se mi tudi zdi, da se je ena zaupala, da je doživljala večjo krizo, ki je pač trajala 5 dni, nekateri pa to primerjajo s hujšimi primeri, ki že zahtevajo sebi primerno zdravniško oskrbo( če traja več mesecev).
Meni osebno se že to ne zdi zanemarljivo, da je nekdo tako slabe volje par dni zaporedoma. Sicer je razumljivo, ko pride do kakšnega večjega čustvenega udarca, vendar je vseeno potrebno nekaj narediti na sebi, ko zapadeš v takšno stanje. Ne pa da se reče : "eh, veš kak je nekaterim, ko trpijo več časa kakor ti". Kakor, da tvoja žalost nič ne šteje.
Strinjala bi se, da veliko takšnih stanj izvira iz dolgočasa. Ponavadi pomaga, če se zamotiš s čemerkoli, kar te veseli. Vendar tega po mojem mnenju, ne smeš delati zato, da ne bi razmišljal o stvareh, ki te težijo, pač pa ne smeš delati v svoji glavi težav večjih kot dejansko so. Ko te popade takšno stanje, ponavadi vse skupaj še napihneš, zraven se začneš še spominjati še nekih stvari iz preteklosti, ki niso nujno povezane s tvojo trenutno težavo, pač pa te tudi zraven žalostijo. In potem je logično, da se ljudje zgrudijo pod takšnim bremenom.
Pomembno je delo na sebi. Posvečanje samemu sebi, pogovarjanje o problemih, vendar si je potrebno vzeti tudi "odmor od njih". Privošči si kopel, pojdi na masažo, nekaterim pomaga, če vse izlijejo na papir... vendar ne jemlji stvari resneje kot so. Vseeno je tukaj življenje in to gre dalje pa če si se ti na eni točki ustavila ali ne. Najlepše ga živiš, če greš naprej z njim. Pomembno se je NE-smiliti samemu sebi. Ponavadi nas to povozi.
Pa vso srečo
Rahlo neprimerno se mi tudi zdi, da se je ena zaupala, da je doživljala večjo krizo, ki je pač trajala 5 dni, nekateri pa to primerjajo s hujšimi primeri, ki že zahtevajo sebi primerno zdravniško oskrbo( če traja več mesecev).
Meni osebno se že to ne zdi zanemarljivo, da je nekdo tako slabe volje par dni zaporedoma. Sicer je razumljivo, ko pride do kakšnega večjega čustvenega udarca, vendar je vseeno potrebno nekaj narediti na sebi, ko zapadeš v takšno stanje. Ne pa da se reče : "eh, veš kak je nekaterim, ko trpijo več časa kakor ti". Kakor, da tvoja žalost nič ne šteje.
Strinjala bi se, da veliko takšnih stanj izvira iz dolgočasa. Ponavadi pomaga, če se zamotiš s čemerkoli, kar te veseli. Vendar tega po mojem mnenju, ne smeš delati zato, da ne bi razmišljal o stvareh, ki te težijo, pač pa ne smeš delati v svoji glavi težav večjih kot dejansko so. Ko te popade takšno stanje, ponavadi vse skupaj še napihneš, zraven se začneš še spominjati še nekih stvari iz preteklosti, ki niso nujno povezane s tvojo trenutno težavo, pač pa te tudi zraven žalostijo. In potem je logično, da se ljudje zgrudijo pod takšnim bremenom.
Pomembno je delo na sebi. Posvečanje samemu sebi, pogovarjanje o problemih, vendar si je potrebno vzeti tudi "odmor od njih". Privošči si kopel, pojdi na masažo, nekaterim pomaga, če vse izlijejo na papir... vendar ne jemlji stvari resneje kot so. Vseeno je tukaj življenje in to gre dalje pa če si se ti na eni točki ustavila ali ne. Najlepše ga živiš, če greš naprej z njim. Pomembno se je NE-smiliti samemu sebi. Ponavadi nas to povozi.
Pa vso srečo
^^Dobri nasveti za preventivo.
Ker ko človek res trpi z depresijo nima želje po ničemer in takrat se sam težko kam premakne in tudi ostali ga težko. Zelo huda je tudi manična depresija, skoraj hujša je za bližnje kot za človeka ki je bolan.
Tako da po kakšnem depresivnem dnevu se je treba brcnit in nekaj ukrenit
Meni najljubši tretma je salsa večer in naslednji dan razvajanje v banji in seveda igranje z mojim kosmatincem.
Ker ko človek res trpi z depresijo nima želje po ničemer in takrat se sam težko kam premakne in tudi ostali ga težko. Zelo huda je tudi manična depresija, skoraj hujša je za bližnje kot za človeka ki je bolan.
Tako da po kakšnem depresivnem dnevu se je treba brcnit in nekaj ukrenit
Meni najljubši tretma je salsa večer in naslednji dan razvajanje v banji in seveda igranje z mojim kosmatincem.
-
*SunFlower*
- Kofetarica
- Prispevkov: 613
- Pridružen: 20. Maj. 2009 12:32
Libido. napisal/-a:well, pri depresiji te želje nikakor ni, niti malo ... vem da je imel moj oče dokler je bil doma telefon nonstop izklopljen, vsakič ko je prišel kdo na obisk je izzginil v spalnico .. niti kanček želje ni imel, da bi bil v družbi ..
Mogoče mu pa samo ni bila nobena družba všeč?
Ko si depresiven, si seveda lahko želiš družbe, ampak običajno 'prave' družbe - bodisi družbe določene osebe, bodisi neke hipotetične družbe, ki bi te razvedrila, ipd. Seveda ti lahko tudi čisto nič ni do stikov z ljudmi, samo pri vseh osebah temu ni tako. Dosti depresivnih ljudi je tudi osamljenih.
Every rose has its thorn
-
GreenGreenerMostGreener
- Sramežljivka
- Prispevkov: 18
- Pridružen: 29. Dec. 2010 13:12