Kaj narediti iz sebe v življenju?

[barbie_girl_85]

Ampak "naloga" staršev je otroka spodbujajo pri tem kar si on želi ne da hočejo da otrok doseže njihove sanje.

Se ne bi mogla bolj strinjat. Jaz vem, da bom svojemu otroku pomagala, vendar mu bom pustila svobodno pot izbire. In bom plačevala leta pavziranja in prepise iz fakultete na fakulteto, s ciljem, da bo nekega dne dosegla to, kar si želi in našla svoje mesto v svetu. Za njeno srečo mi ne bi bilo žal porabiti tudi 10 tisoč evrov. Ker da bi jo silila dokončati faks, ki je ne veseli, zato, da mi ni treba plačati leta pavziranja Nekaterim gre zlahka, drugi rabijo več časa, denarja, živčkov...
To, da se ne moremo samostojno odločati, dokler nimamo svojih virov prihodkov - bullshit in ogromna napaka (po mojem mnenju). Kako se bo znašel otrok, namesto katerega se 25 let odločajo starši, potem pa bo padel v življenje in se moral začeti sam odločati? Kako bo poznal posledice napačnih odločitev, če odločitev ne bo nikoli sprejemal?

No ravno danes je moja 2 letna hči za v vrtec obula sandalice. Sem jo peljala na balkon in pokazala, da zunaj dežuje ter rekla, da bi bilo bolje, če bi obula škorenjčke. Ni hotela, vztrajala je pri sandalih. Nisem vztrajala naprej, pustila sem ji odločati. Ko sve prišle do avta, me je pogledala in rekla: "Mami, moklo." Nogavičke je imela čisto mokre. Potem sem ji povedala, da ima nogavičke mokre ker dežuje in da če bi imela škorenjčke, nogavičke ne bi bile mokre. Je samo pokimala, se nasmehnila in stekla nazaj v hišo, ter obula škornje. In sem prepričana, da bo ob naslednjem dežju obula škorenjčke.
Kaj bi pa dosegla s tem, da bi vztrajala pri svojem in ji ne pustila, da gre na dež v sandalih? Poleg joka in kreganja bi jo oropala še spoznanja, kako je, če imaš mokre nogavičke in kako zgleda, če na dežju obuješ sandale. In ob naslednjem dežju bi se spet prepirale.

Vsedi se s starši in se pogovori. Povej jim, kako čutiš, kaj te muči in kaj bi rada. Vztrajaj pri svojem in jih probaj napeljati na to, da dojamejo, da gre za tvoje življenje. In tudi če ga čist zavoziš, je še vedno tvoje. Nič ti ne bo manjkalo, tudi če boš delala v Šparu na blagajni. Pač ne boš šla dvakrat letno na fensi počitnice in boš gurala iz meseca v mesec, ampak to ne pomeni, da boš živela napačno ter da ne boš srečna. Faks lahko delaš tud pri 40, samo sama si ga boš mogla plačat.
Tko da....vztrajaj pri svojem, brcaj, grizi in se bori, da dosežeš to kar si želiš. Četudi boš kasneje ugotovila, da si se napačno odločila.

PS Starši so te dolžni preživljati. Ni ti potrebno biti njihova lutka, da ti dajo za hrano. Za to pa so preživnine. Dokler se redno šolaš in nisi preko 26 let, te morjo preživljat, pa tud če si na sred čela kljukasti križ vtetoviraš in nobenga izpita ne nardiš.
Ko zaprejo pipco, pejd na socialno, povej da si študentka in da ne živiš doma, od staršev pa ne dobiš preživnine. Starši bodo povabljeni, da se dogovorite o preživnini in če dogovor ne bo padel, greste na sodišče. Le to jim bo odredilo vsoto (tako očetu kot materi), ki ti jo bosta morala mesečno nakazovati na račun. Jaz sem dobila 150 eurov od svoje mame in 260 od očeta, ko sta me vrgla vn pr 20. letih. Aja pa še to, nisi čudna, ker se ne najdeš, iskala se boš celo življenje...

[purple_rain]

^^ful lep post

[Izgubljen]

LP

Končno sem našel zgodbo, v kateri tudi sam delno najdem sebe...Se mi zdi, da je veliko lažje svoje probleme napisati na nek forum, kot pa to govoriti na glas... Mogoče se bo komu zdelo, da se smilim sam sebi, pa vseeno, ne privoščim nikomur, da pride v take situacije, ko ne ve, kaj bi sam s sabo....

Osnovno šolo sem končal z odličnim in pravdobrim uspehom v sedmem razredu.. Vedno sem si želel vpisat na gimnazijo... Pa vseeno na konu sem se odločit, da je bolj "varno", da se vpišem na normalno 4 letno srednjo šolo...Na informativnih so nam dejali, da bomo po koncu srednje šoli imeli skoraj podobne možnosti kot gimnazijci... da se bomo lahko vpisovali tudi na univerzitetne programe, itd... Turistična šola, ki sem jo delal je izpadla težja kot sem pričakoval... Imeli smo jo na isti šoli, kot je gimnazija.. velikokrat smo dobili celo iste kontrolne naloge... Pa vseeno sem srednjo šolo končal s prav dobrim uspehom.. V četrtem letniku sem se odločil, da hočem nekaj več, da mi ni dovolj vpis na visoko šolo, ampak da želim univerzitetni 4 letni študij..... Itak je bilo na izbiro full malo faksov, kjer sem se lahko vpisal, če naredim 5 predmet, sploh glede na to, da sem totalni antitalent za matematiko, fiziko, ekonomijo in vse kar je naravoslovnega...In v prvem roku sem napisal vse tri mesta na filozofski fakulteti (z 5 predmetom na splošni maturi)... seveda sem vseskupaj vzel prelahko in zgodovine na maturi nisem naredil... V prvem roku sem tako izpadel iz vseh 3 mest, ki sem jih napisal, ker sem vsepovsod potreboval peti predmet...No v jesenskem roku sem na prvo mestu napisal univerzitetni program, na drugo pa tretje mesto pa visokošolski študij....Spet nisem naredil zgodovine, čeprav sem se učil... Na prvo mestu nisem bil sprejet, drugo in tretje mesto pa je bilo zapolneno že s tistimi, ki so to smer vpisali na prvo mesto... Uglavnem nisem se nikamor vpisal... celo leto sem razmišljal kaj naj sam s sabo... gimnazijsko maturo oz. maturitetni tečaj so mi odsvetovali, vmes sem nekaj delal, ne dobil plačano.... Na koncu sem se odločil, da se vpišem na edino visokošolsko smer, ki me je kolikor toliko veselila - Družboslovna informatika FDV.... bila je edina visoka šola, ki je bila povezana z družboslovjem, kar me je vsaj malo zanimivo... tisto kar sem hotel študirati (novinarstvo ali pa jezike na filo fax).... seveda nisem mogel... in pač ta smer je bila na fdvju še edina mogoča.... zaradi dobrega uspeha in mature sem bil na VŠ tokrat sprejet brez problema.... itak je bla prva reakcija vseh... o FDV in so si začeli delat nora + kaj boš iz turistične šel na to smer... ampak ok normalno sem začel faks, kjer pa so nam nekateri predavatelji že na začetku dali vedet, da bomo visokošolci težje naredili faks, ravno zaradi tega, ker imamo slabše predznanje itd.... no po parih mesecih in prvem polletju sm ugotovil, da me ta faks sploh ne zanima, da je veliko bolj informatičen, kot družbosloven....ampak vztrajal sem in odlašal, da bom že nekako.... danes ko bo jutri že junij in sm zabluzil še eno leto vem da to ni faks zame, da me ta stvar niti malo ne zanima, da je ne bom naredil... starša še vedno mislita, da bom naredil, če pa že ne, da bom ponavljal, čeprav mi do tega ni... najbolj bedno pri vsem tem mi je, ko ju bom spet razočaral, saj sta mi govorila, da je to moja edinstvena priložnost da nekaj naredim iz sebe, hkrati pa sta mi plačevala denar vsak mese za stanovanje in preživetje... in sedaj po enem letu prid domov in rečt to ni to....vem, da morem enkrat poskrbeti sam zase, pa useeno vedno gledam, da ne bi razočaral njiju... Kaj naj naredim?? V glavi se mi podi, toliko možnosti, ki pa niso realne... veliko sanjam... da bi vsaj imel kakšen talent, kot ga ima puna, ki je odprla to temo... ne znam plesat, pet,.... in najbolj grozen občutek je, da pri 21ih ugotoviš, da nisi v življenju dosegel ničesar, da so najboljša leta šla skoraj mimo tebe in da bo kmalu prepozno da kaj spremeniš... mnogi pri mojih letih pridno študirajo, sošole iz srednje je dobil otroka,... vsi se imajo s čem pohvaliti... jaz pa bluzim.... toliko opcij se mi podi po glavi pa NE VEM KAJ NAJ?? Vsi mi govorijo, kako perspektiven je turizem, a nihče ne ve da je v sloveniji zelo slabo plačan.... ne vem ali naj poiščem službo (nisem oseba, ki bil zadovoljen z 600 euri na mese)..... ali naj eno leto delam preko študenta.... grem še eno leto na fdv, da ne bi razočaral staršev.... ali pa se preprosto prepišem... takoj bi se prepisal na univerzitetni program, če bi bilo mogoče, pa se ne morem, ker sem VŠ... razmišljam da bi v jesenskem roku šel delat peti predmet...pa vseeno.. ne vem kaj naj... velikokrat razmišljam da bi preprosto vzel nahrbtnik in spakiral in šel v tujino... čeprav vem, da živim v pravljic, ker je v tujini isto stanje kot tu, ampak na istem mestu ne moreš več bit...res ni bolj groznega občutka, ko pri 21letih zabluziš že dve leti.... nimaš nobenga dosežka s katerim, bi se pohvalil.... hkrati pa nimaš pojma kaj bi rad in kaj bi sam s sabo....Sem pa oseba, ki imam neke tihe želje, pa vendarle skoraj sanje (poskusit v tujini kot turistični delavec, delat na ladji, ali kaj pdoobnega), ampak vedno v vsemu kar delam, se oziram na starše in to me zavira....ker jih ne želim ponovno razočarat, pa vem da jih bom..... Imam načrte, da bi rad končno nekaj naredil iz sebe, da bi dokazal, da tud jaz zmorem, vendar mi manjka samo en korak naprej, da bi to tudi izpolnil... se mi zdi, da doživljam same neuspehe in to te potre, da bi sploh še kaj poizkušal, čeprav sanjaš o tem...

če se je komu dalo to prebrat... hvala... vsak komentar, nasvet dobroodošel

[..Evelyn..]

Izgubljen, nisi edini. Sama poznam dosti primerov, ko so "zasrali" in se pobrali. 21 še ni taka starost. Iskreno bi ti svetovala, da greš delat peti predmet..ampak NE ZGODOVINE. Zgodovina je težek predmet na maturi, izberi si kej lažjega in na polno preštudiraj, sj maš čas. Nato pa pejd študirat to, kar si želiš že od samega začetka..Če nisi tak, da bi se sprijaznil s "600eur plače" boš brez faksa zelo težko kam dlje prilezel..In meni se zdi, da si želiš študirat ampak tisto, kar ti je všeč, tko da..splača se potrudit, izberi en lažji peti predmet in bo! Pa pogumno.

[*mala*]

^^ Kaj pa je lažjega na maturi kot zgodovina? Morm vprašat

[haley]

Tudi jaz ti tako predlagam kot ..Evelyn.. Pojdi delat peti predmet, ampak samo ne zgodovine, če ti dela toliko preglavic. In se resnično posveti učenju in skoz imej v mislih, da se boš potem lahko vpisal na faks, ki te veseli in jaz mislim, da ti bo zagotovo uspelo! Staršem pa pač povej kakšna je situacija, razloži jim, da te to ne veseli in da si želiš nekaj drugega. Upam, da so dovolj razumevajoči, da te bodo podprli.

(ps: zakaj pa ne greš kaj naprej iz turizma študirat, glede na to, da maš turistično srednjo šolo? te to ne veseli?)

[***Ally***]

Očitno nas je več takih

s tem da jaz sem "poslušala" druge, končala svoje primarno izobraževanje, ampak se sedaj počutim enako..

V srednji šoli sem si zelo želela na arhitekturo ali na všd. Sicer nisem imela nekega talenta, ki bi na daleč izbijal, ampak sem bila prepričana, da če bom trdo delala in vadila do sprejemnih, mi bo uspelo. Starši me totalno niso podpirali, češ da ne bom sprejeta in da mi bosta potem šli tudi druga in tretja želja, da je itak brezveze da se trudim..všd mi pa niso hoteli plačati, ker takrat študij še ni imel akreditacije (pa tudi če bi jo imel mi je ne bi, ker oblikovalec za njih ni bil poklic za življenje). Šla sem tako daleč, da sem se vpisala na pravo in šla na pol na skrivaj tudi na sprejemne na arh. No vglavnem zaradi miru v bajti sem se odločila za pravo, ker se mi je zdel dovolj širok študij, ki omogoča več možnosti in ne ene stroge smeri. Itak nekega navdušenja ni bilo, ampak študij sem končala v roku in s solidnim uspehom. Tu pa se je pojavil naslednji problem. Ko sem doma povedala, da me pravosodje ne zanima (v pravosodju sem imela zaradi uspeha možnost zaposlitve), je moji mami padel mrak na oči. Še danes eksplodira, ko sliši to temo. Ona si je pač vpičila v glavo, da jaz pravosodnega nujno potrebujem in da brez tega ni življenja (ja, se zavedam pomena pravosodnega izpita in ja, še vedno bi ga po potrebi lahko opravila kdaj kasneje). Da bi vsaj malo ublažila totalno nezanimivo karierno pot, sem se vpisala na magisterij iz ekonomije in ga - spet - končujem v roku. Zadeva me veliko bolj zanima kot pravo, ampak tukaj se pojavijo dodatne težave, ker nisem ekonomistka in mi je zato veliko težje dobiti službo v ekonomiji. Še en dodaten problem je tudi, da si resnično želim delati nekaj v zvezi z zelo ozko panogo, ki zahteva tudi selitev, v katero pa partner ni pripravljen. Tako imam en kup želj in sanj in pa hkrati tudi ogromno ovir in vedno bolj se mi zdi, da jih nikoli ne bom mogla premagati. Včasih se vstanem popolnoma obupana, včasih z malo upanja..zdi se mi, kot da je bilo vse šolanje brezveze in da nikoli v življenju ne bom dosegla tega, kar resnično želim. Zato res sočustvujem z vsemi, ki doma ali pri partnerju nimate razumevanja in podpore, ker je to res najpomembnejše pri doseganju lastne sreče..brez tega je vse skupaj 100x težje

[Mahagonij]

^^ Kaj pa je lažjega na maturi kot zgodovina? Morm vprašat

Fizika. Jst sm poskusno pisal 97.5% brez da bi knjigo odprl.

[purple_rain]

^^lepo zate. Sam verjamem, da si eden redkih, ki bi jim kaj takega kar tako za hec uspelo.

Izgubljen, jz bom verjetno mal drugačno pot ubrala z nasveti - večina predlaga nadaljevanje s študijem, kar je sicer zelo pametna poteza/naložba, ampak: jz bi ti rekla, da pojdi v tujino (sem zmer za take fore )! Zdej se začenja sezona, sicer ne vem kako je s prijavami, možnost je, da si pozen, lahko pa tudi ne, probaj poiskat agencijo, ki bi te lahko spravila delat na ladjo, če praviš, da si želiš. In se ne strinjam, da bi bilo v tujini enako ali celo težje - bi rekla, da je skoraj povsod veliko več možnosti za delo v turizmu!

***Ally***, tebi bi enako rekla - po napisanem vidim, da si ful brihtna (za moje pojme; naredila 2 študija v roku, čeprav te nista pretirano zanimala) in da očitno imaš možnosti uspet na področju, ki te zanima - zdaj si zihr že dovolj stara, da te starša ne bi smela več tolk omejevat.. Kar se pa selitve&partnerja tiče - hm, verjamem, da je težko, ampak če je želja za it v tujino res tako močna, bi jz šla.. Nihče nam ne bi nikoli smel stati na poti do naših ciljev (če ovira le ni nič takega, na kar sami ne moremo vplivat).

[..Evelyn..]

^^ Kaj pa je lažjega na maturi kot zgodovina? Morm vprašat

Nevem no, jaz sem o zgodovini slišala, da je zajebana, ne govorim iz osebnih izkušenj, očitno že njemu ne ustreza. Men osebno je že angleščina lažja. Pomoje čist odvisno od človeka no, spet se ne gre za to, kter predmet je dejansko v osnovi lažji/težji ampak lažji/težji za posameznika.

[softTouch]

Oh, jaz sem tudi čisto zgrešila pri izbiri faksa...tam v srednji šoli sem bila čisto izgubljena in sem zaradi vsesplošnega pranja možganov s tem, da so vsi naravoslovni faksi skorajda nemogoči za naredit izbrala nekaj tretjega. danes mi je zelo žal, ker mojega željenega študija ni možno študirati izredno...tako da se sprašujem ali je res možno da si z eno napačno odločitvijo pri 18-ih zaserješ celo življenje. ampak tam kjer je volja je tudi pot in jaz pač iščem kje se mi bo kdaj odprlo da bi lahko delala nekaj kar me res veseli in ma dejasko nek pomen za širšo družbo, tako da kar vztrajam

[Izgubljen]

@ Evelyn hvala za pozitivne besede. Vem, da 21 še ni taka starost, samo ko vidiš, da eni pri teh letih že pridno delajo, razmišljajo o družini, tretji spet so že v 2 letniku faksa, oziroma ga končujejo...jaz pa bluzim...velik sm razmišljal o petem predmetu, če bi se odločil za to, bi vrjetn izbral sociologijo, ali pa kaj takega...sam v enem poletju predelat, to kar na gimnaziji predelajo celi 2 leti... ne vem...želim si študirat ja, sam sej pravim, da k ti tokrat kaj ne uspe, ne veš več kaj bi

@ haley ja zgodovine sigurno ne bi šel še enkrat, je preveliko obdelat tistih vseh 10 tem podrobno... sej največji problem so ravno starši... kako jim razložit, da je šlo še eno leto.. vedno si pravim, da sem star 21 let in da je čas, da začnem mislit nase, kaj si jaz želim in da pač če naredim napako, še ni konec sveta... ampak skoz imam u glavi, da pa so mi le oni celo leto lepo plačevali stanovanje in hrano... to mi tudi večkrat rečejo, da študij ni zastojn....

@ Ally No ravno tega se jaz bojim, da bi po petih letih bluzenja vendarle naredil faks in potem ugotovil, da me to sploh ne zanima, star bi bil pa 26.... zato se mi zdi, da je zdaj še lih neki možnosti, da se spravim k sebi... po drugi strani mi gre pa najbolj na živce ta standard življenja.... nočem živet standarda... vsi bi radi, da hitro končam faks, se poročim, dobim družino in službo...in če ne bo tega, so potem razočarani... js pa nisem toliko, da bi gledal samo nase...

@ purple_rain tud tujina je bila možnost... ravno zaradi tega, ker me tukaj duši, ker vsi nekaj pričakujejo od mene in živijo moje življenje, jaz bi pa rad bil svoboden in vedno poskušal nekaj novega...jaz vedno pravim, da nikoli ni prepozno....starši pa mi dajajo "vzpodbudo", da če letos ne nardim faksa, da lahko grem samo še delat.... jaz pa vedno pravim, da možnosti ostajajo odprte, veliko je vrat, malo sanjam...ampak kaj bi brez optimizma...in ja tujina me mika, po drugi strani pa mi manjka tisti odločilen korak....saj sam ne vem kaj naj

@ softTouch ti si ista optimistka kot jaz... vedno so možnosti... vsaj tako jaz upam... dobivam pa tudi jaz ogromno očitkov v smeri, da si z eno napačno odločitvijo lahko uničiš celo življenje

[*mala*]

^^ Kaj pa je lažjega na maturi kot zgodovina? Morm vprašat

Fizika. Jst sm poskusno pisal 97.5% brez da bi knjigo odprl.

Važič

Meni je zgodovina antipatična (oz. so mi slovenske teme bedne), ampak glede na obseg snovi (katere je praktično najmanj) in težavnost le te, pa spet nebi smela bit tak problem komurkoli. Pri nas jo je precej izbralo na maturi, ker ni blo treba med letom nič delat in so bli mnenja da je lažja od ostalih predmetov.
Seveda ima vsak svoje ljubše, ampak mislim da pa določeni problemi praktično nobenemu nebi delali problemov in bi jih lahko naredil, če bi se učil malce seveda

velik sm razmišljal o petem predmetu, če bi se odločil za to, bi vrjetn izbral sociologijo, ali pa kaj takega...sam v enem poletju predelat, to kar na gimnaziji predelajo celi 2 leti... ne vem...želim si študirat ja, sam sej pravim, da k ti tokrat kaj ne uspe, ne veš več kaj bi

S takim mišljenjem ne boš nikamor prišel Če hočeš kaj spremenit, to naredi ne pa le razmišljat o tem in iskat izgovore! Naj se starši pritožujejo, čez par let bodo videli, da si prav naredu, če se lotiš nečesa, kar boš z veseljem počel

Aja, pa še neki: Praviš da si po pol leta na FDV ugotovil, da to ni zate. Kaj si počel vse do sedaj na faksu? Takoj, ko si se odločil, bi si moral poiskati študentsko delo (glede na to, da sedaj še ni zakona o malem delu) in vsaj nekaj narediti, če ne zaradi sebe, pa v dokaz staršema, da si vsaj nekaj koristnega naredu, da si njiju malce finančno olajšal. Ne pa zabušavat.

[Tamala_mrha]

velik sm razmišljal o petem predmetu, če bi se odločil za to, bi vrjetn izbral sociologijo, ali pa kaj takega...sam v enem poletju predelat, to kar na gimnaziji predelajo celi 2 leti... ne vem...želim si študirat ja, sam sej pravim, da k ti tokrat kaj ne uspe, ne veš več kaj bi

Jaz sem v srednji šoli po 2. letniku, ko sem se iz gimnazije prepisala drugam, morala narediti 5 diferencialnih izpitov, izmed drugim tudi italijanščino, o kateri prej nisem imela najmanjšega pojma, pa mi je vse ratalo naredit, celo bolje kot sem pričakovala in kljub temu, da so mi razne svetovalne delavke in profesorce govorile, da bo to trd oreh. Potem sem sebi in drugim dokazala, da je praktično vse mogoče, če se spraviš zraven. Sem pač potrpela tisti mesec ali dva poleti in še na morju izkoristila čas za učenje, a se je na koncu obrestovalo. Če res hočeš nekaj narediti iz sebe, da v življenju ne boš počel nekaj kar te niti malo ne veseli, potem zdaj potrpi.
Glede staršev pa ti svetujem, da se (v tem primeru) ne oziraš kaj dosti na njih, saj je glede prihodnosti treba misliti v prvi vrsti nase.

[orhideja1]

^^ Kaj pa je lažjega na maturi kot zgodovina? Morm vprašat

Meni vse