V srednji šoli sem imela kar nekaj ambicij, a vseskozi (že v otroštvu) me je nekako najbolj pritegnila umetnost oz. glasba - sprva sem želela plesati balet, a za to je seveda treba začeti zgodaj in imeti nekaj talenta (nekaj časa sem plesala samo jazz balet, a je šola kar precej stala, zato sem po določenem času nehala, čeprav sem bila pri učiteljici plesa priljubljena, ker sem imela občutek za ples in tudi gibčna sem bila), a me starši pri tem nekako niso podpirali ali gnali naprej. Poslali so me v glasbeno šolo, kjer sem se potem zaljubila v klavir in končala nižjo glasbeno šolo (za kar sem jim še danes hvaležna, ker jim ni bilo škoda denarja za to), a ker v bližini mojega doma ni bilo srednje glasbene šole, doma pa me še niso pustili iti od doma tako zgodaj (v dijaški dom), sem pač šla v srednjo šolo v bližini in ideje oz. dolgoletne želje kaj početi v življenju so se nekako razblinile. Povozil jih je čas in pa seveda tudi to, da sem se premalo trudila v smeri, da bi sama kaj dosegla in šla za svojimi cilji.
Tako sem zdaj na fakulteti, ki me niti malo ne veseli, a se mi je pred vpisom zdel predmetnik kar zanimiv in ne preveč težaven (gledala sem predvsem na to, da ni bilo prisotne matematike ipd. predmetov, ki mi ne ležijo, niti veselijo), žal pa nisem prej nikogar poznala na tem faksu, da bi ga podrobneje povprašala po predmetih, zato sem imela napačno predstavo o vsem skupaj. Čeprav sem v zadnjem letniku srednje šole pretehtala veliko možnosti glede študija, je prevladala moja fakulteta, ker se da kasneje sorazmerno hitro najti zaposlitev, pa tudi starši, ki imajo malo več pojma kot jaz, so se strinjali, da sem se dobro odločila. Zdaj sem na "prelomnici", ko ne vem, ali se mi sploh še splača učiti in narediti izpite za 1. letnik, ali premisliti kaj hočem od življenja in se prepisati kam drugam. Doma me prepričujejo, naj dokončam ta študij in da mi sicer ob morebitnem pavziranju ne mislijo plačevati sobe v Lj, jaz pa sem razdvojena in resnično zmedena.
Zdi se mi, da vsi okoli mene vedo kaj bodo v življenju in jim pot do poklica tudi uspeva. Jaz pa sem razočarana sama nad sabo, ker se počutim totalni odpadnik in zabluženka, čeprav to niti pod razno nisem, ker želim nekaj narediti iz sebe. Zavedam pa se, da samo želeti si nekaj ni dovolj in da moram nekaj spremeniti v tej smeri.
Kako ste se drugi našli v kakšni stvari, ki vas že od nekdaj veseli, ali pa da ste to šele pred študijem ugotovili in spoznali, da je to to? Bojim se, da je zame (glede mojih interesov, ki jih imam) že prepozno, da bi jih začela uresničevati, ker ne moreš po neki x srednji šoli nadaljevati študija recimo na glasbeni akademiji ali študirati ples.
Kaj pa drugi menite o tem? Je kdo šel skozi podobne dileme? Pri meni ni problem v lenobi oz. pomanjkanju interesov, le bojim se, da je moj čas za uresničevanje le-teh že mimo.
Nč čakat, hitro srečko kupit, hehe 
