Mene je sram priznat, ampak zadnje čase razmišljam o razhodu. Skupaj sva 7 mesecev. Problem je tudi v tem, da imam kmalu maturantski ples in v vsej tej negotovosti glede fanta hočem imeti na ta dogodek lep spomin (ne pa, da greva 2 tedna po maturancu narazen). Fant me pri tem razume, saj sva o tem že govorila.
Ker je to fantova prva zveza, dela nekakšne "začetniške" napake. Razumem, da me ima rad in da hoče pustit dober vtis, ampak ne toleriram laži. Vedno mi obljublja, da mi bo povedal vse (čeprav tega od njega ne zahtevam), potem pa se mi njegovi prijatelji vključno s fantom posmehujejo, ko šele od njih po naključju zvem, da je celo noč preživel v diskoteki, meni pa lagal, da je bil drugje. V bistvu menim, da ni treba lagati če ničesar ne prikrivaš, a ne? Nikoli mu ne težim zaradi izpitov, vendar mi laže da se uči, nato pa mi tik pred zdajci pove, da ni bilo z učenjem nič in da bo ta izpit spustil.
Zdaj, ko je imel izpite, je postal nekoliko posesiven. Res je, da ne kažem čustev toliko kot on, vendar zame spraševanje v stilu "a si kej moja/a me maš kej rada?" 10x na dan ni normalno. Ampak to je nekoliko uspel zatreti.
Sem nekoliko ljubosumna, res pa je, da je on še bolj. Ker grem študirat v kraj, ki je 250km oddaljen od njegovega študijskega kraja, me velikokrat vpraša, če mu lahko "obljubim, da ne bom nikogar spoznala". Vse to mi gre res na živce... Vem, da me ima zares rad, ampak tolikokrat me nenamerno prizadene in to se mi zdi najhuje.
Zadnjič je bil jezen name in potem je govoril z neko punco (s katero sta bila nekajkrat skupaj, a je bil vanjo zaljubljen 3 leta), nato pa mi je po delčkih povedal, da ji je potožil zaradi mene in ga je ona potolažila, češ da sem v redu punca, posledično pa se zvečer, ko sva govorila po telefonu, ni znesel name! Nisem težila, ker je govoril z njo (tudi jaz kdaj govorim z bivšim), ampak idiotsko se mi zdi, da ona tako vpliva nanj. Če logično sklepam, bi mu lahko ona o meni nabila vse sorte, on bi se pa zaradi tega znesel nad mano. Naravnost trapasto, če pomislim, da večkrat zatrdi da sem njegova najboljša prijateljica in da najprej vse pove meni. Očitno ne.
Velikokrat mi reče kaj izredno nesramnega. Tudi jaz imam smisel za humor, ampak včasih je kaj res preveč. Za vse mu je res hudo in se vedno opraviči, ko vidi, kaj je zinil. Ampak meni je pa hudo. Moja prva zveza je trajala 2 leti in prestala sem veliko hudega, vmes je bilo varanje, pisanje nagnusnih sporočil drugim puncam, na koncu pa še popolno ignoriranje... Nočem, da se ponovi.
Tudi jaz nisem brez napak in vem, da sem že povzročila kakšen nesporazum. Ampak končni izkupiček...
Zanima me vaše mnenje.
