Spoznavanje nasprotnega spola

[classy]

Ja, js tud opažam, da se vsi vse bolj gibljemo v svojih krogih.

Js sm bla včasih precej bolj odprta, takoj sem lahko koga spoznala, prvi dan prvega letnika gimnazije so sošolci celo mislili, da sem starejša in da sem poslana k njim, da jim pomagam prebit led
No tko sem si nabrala ful enih znancev in prjatlov in počas se mi ni dal več spoznavat novih ljudi, ker sem mela zelo lepo razvito socialno življenje.
Pol pa zdej oktobra pridem na faks in ugotovim, da sem čist out in mi je ful težko koga spoznat, kr nekak se mi ne da. Mislm, ful bi rada vse poznala in se mela fajn, sam ne vem...na nek tak čuden način se mi ne da. Kr ne vem kaj rečt komu...pa prej ponavad nisem mela teh problemov.

Kokrkol, ne vem, zakaj smo skos v istih krogih. Tud ko grem ven, se povečini družim samo z unimi, ki jih poznam, ne vem, kdaj sem nazadnje koga spoznala. Pa pr drugih opažam isto...

[Dead_kid]

Jst sm bivšega, s katerim sem bila leto in 7 mesecev skupaj spoznala na internetu .
Potem sva se dobila in čez nekaj časa pristala skupaj.
Drugače pa ljudi spoznavaš na vsakem koraku. Znanci prijateljev, znanci znancev...
Enga hudga tipčka, s katerim imava še vedno stike sm spoznala na Maidnih, ker me je "ščitil" pred hordo podivjanih metalcev, ko sem delala, se je vame zagledal nek model, s katerim smo se ga taisti večer nato napili, v šoli na cigaretu sem spoznala največjo legendo, pr kermu se zmerej smejim....

Sicer sem nekako navezana na svojo družbo ( s kateo pohajamo zdej že cca 3 mesece), prej sem pohajala z neko družbo cca 2 leti, pa sm enmalček spremenila stil.
Ni mi težko navezovati stikov, sem odprta, kakršna sm, takšna sem, nek nepomembnež pač ne bo imel časti me spremeniti, da mu bom ugajala.

So pa seveda tud prve poteze, karizma človeka, ki te lahko živalsko pritegnejo, pa še sam ne veš zakaj.

Se mi zdi pa žalostno, da se je to "iskanje" partnerja tko spremenilo.
Vsaj kakor jst vidm, dandanes spoznaš modela v klubu, si mi kul, ej bejba, greva na wc in toj to. Ma fak off, sicer je res, da se jim smejem v glavo, ampak a si lahko še bolj lame. Pač lej pršla sm se zabavat, ne sexat na umazan wc in tud ne razumem kako si moški to predstavljajo... Pač te, zgoraj omenjeni.

[Sweet Lotty]

No, fajn, da ste se razpisali. red rose ali katera je napisala domnevo, da se mogoče vedno gibljemo take punce v istih krogih in na istih placih. Pa temu ni tako da povem. Ne vem, enostavno ne vem kam še it, da spoznam odprte ljudi, tipe se razume.

Kar se tiče žensk, torej kontra spoznavanja ali pa če katera išče prijateljico, je res težka, da se s katero pobližje spoprijateljiš, ker so nekatere res ful zakomplicirane, čeprav se jaz (brez pretiravanja) ne prištevam med njih, ker sem skos ful odprta za nova poznanstva. Ok, na busu pač ne skočim do nekoga in ga vprašam kako je, ker bi res izpadlo čudno.

Ampak kar se tiče spoznavanja fantov je res težka... kaj pa vem, ampak zunaj so sami f*k fehtarji, srednješolci, ki mislijo, da svet leži pod njimi (in ženske tudi ), starci, ki te gledajo kot da te bodo pojedli ali "posvojili" v stilu I`ll buy you anything you want ipd. pacienti.

Če se pa že najde kakšen, s katerim se v pogovoru res ful ujamem in se mi zdi, da se kreše med nama kot spomladanski kres, potem pa grem ven na čik s kolegico in se on ta čas notri z mojo drugo kolegico zažvali, da te vse mine. Očitno eni tipi res gledajo samo na to, katera jim bo dani trenutek na voljo. Pa je na začetku res deloval ful prizemljeno in še luštn je bil, potem pa naredi tole. Sem šla kar plesat na drug konec lokala.

In kar je še najhuje, je to, da me sorodniki na kakšnih družinskih "zborovanjih" skos sprašujejo, če sem si že našla kakšnega žrebca. Halo, ni me treba skos opominjat, kot da sem grdi raček v družini, čeprav je najbolj patetično pri vsem skupaj to, da mi večina folka, ki ga poznam govori kako sem luštna in da jim ni jasno, zakaj sem še kar samska. Očitno je s tem kaj narobe, če sem? Nočem komplicirat, ampak jaz SAMA hočem končno koga spoznat, ne zato, ker drugi govorijo, zakaj takšna lepa punca še ni našla fanta.

Tudi sama imam o sebi dobro mnenje. Nisem vzvišena ali polna sama sebe, znam pa ceniti samo sebe, svojo osebnost in tudi vizualno sem si všeč. Tipe pa dobijo ravno tiste zafrustrirane punce, ki sem jih celo srednjo šolo poslušala, kaj jim ni všeč na sebi, kaj bi spremenile (in to je bil cel spisek aleluja) itn., da sem imela vsak dan polna ušesa tega. Pa kje je tu pravica?

[prinzessin]

In kar je še najhuje, je to, da me sorodniki na kakšnih družinskih "zborovanjih" skos sprašujejo, če sem si že našla kakšnega žrebca. Halo, ni me treba skos opominjat, kot da sem grdi raček v družini, čeprav je najbolj patetično pri vsem skupaj to, da mi večina folka, ki ga poznam govori kako sem luštna in da jim ni jasno, zakaj sem še kar samska. Očitno je s tem kaj narobe, če sem? Nočem komplicirat, ampak jaz SAMA hočem končno koga spoznat, ne zato, ker drugi govorijo, zakaj takšna lepa punca še ni našla fanta.

Tudi sama imam o sebi dobro mnenje. Nisem vzvišena ali polna sama sebe, znam pa ceniti samo sebe, svojo osebnost in tudi vizualno sem si všeč. Tipe pa dobijo ravno tiste zafrustrirane punce, ki sem jih celo srednjo šolo poslušala, kaj jim ni všeč na sebi, kaj bi spremenile (in to je bil cel spisek aleluja) itn., da sem imela vsak dan polna ušesa tega. Pa kje je tu pravica?

Točno to, Sweet Lotty, točno to!

[Sweet Lotty]

No, vsaj da nisem edina, ki je takega mišljenja. Sem že mislila, da je z mano in mojo prijateljico (in še nekaj znankami) kaj narobe...

Če naredim en tak kratek opis sebe, pač kako jaz samo sebe vidim: nisem slatka mala, ki se sveti na drug konec Ljubljane kot novoletna jelka , niti neka fina dama, čeprav se rada uredim in dam veliko na videz, a sem sicer umirjena punca, ki pa rada tudi vsak teden žura kot se spodobi. Res je na sebi težko videti napake, čeprav se mi zdi, da vsak sam sebe še najbolj pozna, le da se nekateri ne posvetijo dovolj sebi in druge sprašujejo, kako jih vidijo. Z ljudmi, ki so mi blizu se dobro razumem, nisem konfliktna oseba, a povem kaj me moti, če je treba. Nisem neka siva miška, ki se je ne opazi in je redkobesedna, niti neka avša, ki je je povsod preveč, sem neko ravnovesje bi rekla. In mislim, da me tako vidijo tudi drugi. Očitno ima le kakšna višja sila prste vmes, da me nekako vedno nekdo ali neka situacija zaj*be in voila, spet ostanem samska. Sile po zvezi nimam, ker če bi jo imela, bi že dovolila prvemu ali vsaj prvemu kolikor toliko simpatičnemu tipu, čeprav not my type, da mi plača pijačo in tako dalje, kamor se pač razvija stvar, saj vsi vemo kako to gre...

[Dead_kid]

Ja, mene tud mami prov z razočaranjem v glasu vpraša: kdaj boš ti spet kšnga fanta mela??
Lih dons je blo spet tko...
Neumno mi je pa zato, ker sem mela že moznosti za resne zveze, ampak ne vem zakaj bi se spuščala v RESNO zvezo z nekom, za katerega vem, da mu ne bom mogla djat tega, kar nej bi blo v resni zvezi nujno potrebno. Ljubezen in brezpogojno predanost.
Raj sm sama do konca življenja, kot pa da se vdam nekim neumnim standardom družbe. Ko bom našla res tistega, bom že poskrbela al pa vsaj dala 180% od sebe, da bo moj.

[Sweet Lotty]

Sem podobnega mišljenja. Nisem omenila par fantov, ki so hoteli biti z mano, ker teh pač ne štejem zraven. Če mi nekdo ni všeč vizualno IN karakterno, pač ne bom z njim, ker vem, da to ne bi bilo to ane. Zato smo se pač na miren način pogovorili in sem že na začetku položila karte na mizo, da iz te moke ne bo kruha. Pa si je eden od teh že našel punco, tako da sem vesela zanj, ker sva svoje čase bila prijatelja, potem pa mi je kar malo zameril, ker nisem hotela biti z njim, zato mi je kar odleglo, da je "prebolel" to, česar nisva imela.

Do zdaj sem imela samo eno zvezo, za katero pa ne bi mogla trditi, da je bila sploh resna. On je bil sicer od mene starejši 5 let, zaradi česar sem na nek način smatrala, da ni le še en nebodigatreba, sploh, ker sem že spoznala njegovo družino in kolege... pa se je potem po cca 2 mesecih izkazalo, da se ne bo izšlo, ker so mu pivski prijatelji in družina pomenili več kot jaz. No go for me, žal. Sem zaključila z njim in od tega je dobro leto.

Vmes sem imela dve nepomembni avanturici, ki sta se zgodili zgolj iz mojega dolgočasja, eden me je prevzel in sem se zaljubila, nakar sem izvedela, da me je imel samo za takrat, ko njegove punce ni bilo doma (je študirala drugje) , z enim pa sva se nekako zmenila, da ne bova imela nič resnega, ni bilo neke kemije... Pa sem se naveličala in če bi še zdaj enkrat mogla iti skozi vse to, ne bi zmogla, ker bi me čustveno verjetno bolj dotolklo oz. me potrlo v smislu, da sračkam z enim, želim pa si nekoga, ki me bo prevzel v obeh pogledih - vizualno in karakterno.

Aja, naj še omenim, da sem bivšega (takozvana resna zveza ) spoznala preko interneta, ker mi je začel pisati, da sem mu všeč in ker je bil z mojega konca, sva se enkrat dobila na pijači, pa je že prvič preskočila tista pristna iskrica. Ampak to je bilo takrat, zdaj si ne predstavljam da bi koga preko interneta spoznala, sploh ker na FB itak ne sprejemam neznanih ljudi. Oz. da se drugače izrazim - jaz sem pripravljena spoznati koga tudi na tak način, zakaj pa ne, a dvomim, da se najde kakšen normalen preko interneta, ker se mi zdi, da te najdejo samo taki, ki pokomentirajo vse slikce, težijo za št., čeprav te še sploh ne poznajo ipd. manijaki. To je v primeru, če sem kdaj sprejela koga neznanega v upanju, da je mogoče vredno poskusiti spoznati človeka... pa sem ga po začetnem spoznanju, da niti približno ni moj tip fanta, kar skenslala s seznama prijateljev.

Spisek možnosti je ful kratek, če greš ven pa ravno nimaš nekih bajnih možnosti spoznati uravnovešenega tipa, ki ni pretirano opit.

[Me.Myself.and.MY.EGO]

si odgovarjaš sama na nekatera vprašanja...ampak še vedno upaš da boš v klubu našla poštenga tipa in zahajaš tja čeprav te sami opiti degeni napadajo...

naprimer to ni nič takega če nisi mela zvez...jst sem v svojih 20ih letih imel samo 1 punco pa še to je bilo kr neki...pa me "kolegica" s katero sva se spoznala v plesni šoli vpraša če me ni nič sram ljudem povedat da sem devičnik in da nisem imel resnejše punce...ne ni me sram ker to sploh ni tolk velka stvar, ampak večina ljudi noče priznati zaradi družbe ker bi v njej izpadli looserji itd. ampak pustimo to zdaj...

mogoče si prehuda, mogoče si kdo ne upa stopit do tebe ker misli da si zanj preveč lepa in da nima šans pri tebi...če ti iz izkušenj povem...mene bolj za PUNCO privlači neka random punca, tiste ki so pa na polno zrihtane mi pa samo sexualno fantazijo ustvarjajo in bi jih imel samo za ONS.
ko sem še po klubih hodu in vztraju se nisem hotel približati punci ki je bila preveč pomankljivo oblečena (sej je bla huda) sam v moji glavi je prišlo do nekega STOP znaka...depresivna bejba ki se hrani s tem da je v središču pozornosti, hoče biti najlepša in komaj čaka da stopi kak geeky tip do nje da ga skensla na polno in se dela norca iz njega, al pa da ga izkoristi za pijače in potem grdo odjebe. pa take so ponavadi vsak teden z drugim tipom to pa men niti mal ne diši, nezvestoba se napije in potem žvaka z polovico kluba..HVALA ampak NE HVALA.

po tvojih odgovorih se mi zdiš da hodiš na fax...tam se da spoznati nekaj ljudi ampak spet je odvisno na kakšne naletiš...jst si tut kdaj pa kdaj zaželim imeti neko punco ki me bo imela rada in obratno, da ne bo kešbejba in še bi lahko naštevu, ampak zelo težko...še vedno sem optimističen in vem da bom našel osebo ki bo dopolnjevala moje kriterije...

tip bo tut zelo težko prišel te ogovorit če boš v grupi 5ih punc...se pa najdejo izjeme...

[Jochie]

vidva bi se žiher za randi zmenla!

[Me.Myself.and.MY.EGO]

če si sledil mojim komentarjem veš da nisem pristaš dobivanja z osebami prek neta...

želim pa punci povedat da ni edina in da to ni nič takega

LP

[Jochie]

saj se ne boš prek neta dobil, v živo se boš dobil, ti teslo...

[red_rose]

[Me.Myself.and.MY.EGO]

mislil sem na to...da bi se menil prek neta da se z nekom dobim

[Jochie]

lažje preko neta kot preko balkona...

[Me.Myself.and.MY.EGO]

hahahaha

word