Opazila sem, da se dandanes (sliši se smešno, a nevermind) spoznavanje nasprotnega spola odvija v zelo omejenih okoliščinah oz. že nasploh počasneje pride do spoznavanja oz. začetnega stika. Zdi se mi, da je folk (ker sem ženska, pač govorim za moške) večinoma dokaj zaprt vase. S tem ciljam na to, da moški raje spoznavajo ženske, ki se gibljejo v njihovi družbi, četudi le-ta šteje majhno število prijateljev. Kot da ne upajo pogledati izven teh okvirjev. Nekako se mi zdi, da se počutijo varne samo v zavetju ljudi, ki jih poznajo, mogoče si kaj več upajo le, če imajo ob sebi še prijatelja. Če ga nimajo, si upajo pristopiti samo pod vplivom alkohola, kar se največkrat konča kot polom, saj zaradi tega izpadejo po domače povedano kreteni in se ne pokažejo v pravi luči.
Če nekdo spije za pogum kakšno pijačo ali dve, da se mu razveže jezik kar se tiče prebijanja ledu, je okej (samo v tem primeru, ker v drugih okoliščinah oz. situacijah ne podpiram pitja žlahtne kapljice za pogum, ker če je nekdo sramežljiv in bo to prakticiral vedno pogosteje, se bo ta metoda kvečjemu razvila v alkoholizem
). Ni pa okej, da pride nek tip (četudi na videz simpatičen) do tebe in začne dobesedno težiti. Da smo Slovenci vse prej kot temperamenten narod, dokazuje to, da ne glede na to, koliko se angažiraš in hodiš na različne konce žurat, športat, hodit ven enkrat z eno drugič z drugo družbo in menjat okolje ter skušati navezati stik (valda ne v stilu ful si mi všeč, greva na pijačo?), se moški še vedno oklepajo svojih prijateljev in ne izstopijo iz te rutine. 
Zdaj se bo sigurno našel kdo, ki bo spet naštel seznam dejavnosti, kaj je treba početi (prihranite mi s tem sranjem), da najdeš sorodno dušo oz. pač potencialnega partnerja, da je mogoče celo z mano kaj narobe
in posledično tudi z mojimi prijateljicami, da smo kar vse samske (pustimo ob strani tiste "prijateljice", ki so se obesile na tipa, da več nimajo časa za kavo), čeprav smo prijetne punce, ki niso par metrov z glavo v višavah in tudi simpatične, ampak vsak nas pa spet ne prevzame, pa če ima pred lokalom parkiran ne vem kakšen avto.
Avto mi je res zadnja skrb, ker me zanima moški, ne pa to, kaj ima v garaži, saj ne bom hodila z njegovim avtom. Take in podobne stvari so mi pač postranskega pomena.
Čez dan srečujem v mestu, na sprehodu, med kolesarjenjem ipd. kar nekaj simpatičnih fantov (na oko, se razume, čeprav načeloma pri meni ne velja, da se zaljubim na prvi pogled, lahko pa se na prvi pogovor), tudi zvečer, ko grem ven. Ampak seveda vse ostane samo pri lepih pogledih. In tako si vsakič, ko grem z žura, četudi sem se imela z družbo super fino fajn, se naplesala ipd., rečem: what a boring night. Spet ni bilo nobenega ulova. Ja, priznam, da iščem fanta, nisem pa zato obupana. Vmes sem imela kakšno leto obdobje, ko mi sploh ni bilo do resne zveze oz. nasploh do fantov. Nisem pogrešala moške bližine, skratka nič. Zdaj pa me je že začelo "preganjati"... Želja po zaljubljenosti, po tem, da nekomu pripadaš, čeprav si te ne lasti in ti ne njega. Enostavno ne vem, kaj "delam" narobe, čeprav vem, da nič. Tega ne obešam na veliki zvon, niti nisem zagrenjena, nisem posesivna
, ampak imam občutek, da sem v neki vmesni dimenziji in ne morem najti nikogar, ki bi me "zmešal". Če pa ga že spoznam, je zaseden ali nezainteresiran ali pa hoče le avanturico, česar pa jaz ne iščem, ker sem preveč čustvena (ne v smislu čustvene razvaline, ampak da sem lahko intimna samo z nekom, ki mi je všeč, in če mi je nekdo všeč, to pomeni, da se slej ko prej zaljubim, in če se slej ko prej zaljubim, se nanj navežem in če se navežem - potem mi ni vseeno zanj). Posledično torej nisem karakter za ONS, niti za priložnostni seks.
Hja, začaran krog ane. Ni mu videti konca se mi zdi... Me prav zanima kakšen bo odziv. Se bo našel kdo tukaj, ki je spoznal boljšo polovico na zanimiv in drugačen način, z drugačnim pristopom (pa če je to pri menjavanju pnevmatik
) ali ste vsi spoznali svoje "lubije" (joj kako ne maram teh oznak - pomanjševalnic 
) zunaj med vikendom, preko svoje najboljše prijateljice, sestre, brata ipd. scenarijev? Zeeh. Ne mislim zdaj na izvirnost pristopa, ampak na to, ali je katera izmed punc tukaj že doživela drugačen pristop, na najbolj nepričakovanem mestu in ob nepričakovanem času? Da ni bilo čutiti tiste povprečne slovenske sivine? Kaj pa punce, vas je kaj takih, ki naredite prvi pristop (pri popolnoma neznanem fantu) in kako to izgleda? Enostavno nimam "jajčnikov" za kaj takega, čeprav sem zgovorna.
v glavnem sedela sva skupaj, na tem busu se prej nikoli nisem z nikomer pogovarjala...tako pa se je zgodilo ogromno enih nakljucij, na koncu sva debatirala celo pot, pa si nisva pustila nobenga kontakta, pa me je poiskal, nasel, in zdaj sva skupaj 
pac ne vem, jaz sem vedno nasmejana, delujem zlo odprto in na izi, v nikogar ne silim, pridem, vprasam kaj, kaj pokomentiram (Ce se se ne poznamo) in mam hitro nove znance...pa tudi zunaj se mi zdi da ko sem se hodila ven (zdaj zelo redko in na drugacen nacin ker mam fanta 
se mi zdi da smo dost bolj zakomplicirane, fantje pa na izi...
Pa se v osvajalske vode spuščam vedno trezna, nikoli pijana, medtem ko za veliko večino nasprotnega spola tega ne bi mogla reči.
sej so tut drugje fantje ki so samo za ONS ampak tle v klubih si bo zaradi alkohola v krvi upal storiti več kot bi si brez.
