Lep pozdrav od Horusa 
Moja nenavadna ljubezenska zgodba
-
Horus
Horus napisal/-a:Vsak vikend se dobite s starsi? In vsak dan na telefonu? JK nazarenski, to pa je ornk domotozje
ka pa je tuki narobe? se že zastop s starši. moja mami je tut od svojih staršev 140 km narezen, je tud pustila vse za sabo in pršla na novo živet sm. pa se sliš z svojo mami vsak dan (pa ni nujno da samo enkrat). pa si mata velik za povedat. hodmo pa tja sicer 1x na mesc alpa dva mesca.
Pozdravljeni!
Gingin želela si življenjsko zgodbo. Povedala ti bom svojo, ki je podobna tvoji.
Pač jaz sem isto spoznala svojo sedanjo ljubezen prek interneta, sam ne na comp vendar s pomočjo mobitela. Spoznala sva se čisto naključno. Bil je 30 maj 2007, dva dneva po mojem rojstnem dnevu. S prijateljicami smo imele navado, da se dopisujemo na SMS chat (prek mobitela), ker jaz takrat doma še nisem imela internetne povezave:)...No jaz in moje prijateljice smo se takrat dogovarjale, kam gremo za vikend, nakar v sobo kjer smo imele navado klepetati uleti on:)...Pač kot običajno smo itay vse izrekle dobrodošlico. Takrat še nisem mislila, da bo kaj iz tega. Presenetilo pa me je da se je predstavil s svojim polnim imenom in priimkom, saj večina ljudi na chatu tega ne stori. To mi je dalo misliti...in ker mi ni dalo miru sem potem tudi naslednji dan šla na chat čeprav s prijateljicami nismo bile dogovorjene. Če priznam po resnici sem prav iskala njegov nick...no ja našla sem ga...tako je začela teči debata...in moram priznat vse je šlo hitro. Izmenjala sva si cifri in tako se je začelo. Moj pač ni iz tujine, je pa bil več kot 130 km stran...še preden sva se videla sva že začela hodit...priznam, da sem bila skeptična in takrat v sanjah...nisem verjela v kaj takega, da je to možno...po enem mesecu veze sva se prvič videla...tole je šele bil šok za oba. Uglavnem prišel je k meni na obisk..skupaj sva preživela lepih 10 dni, vendar se je moral vrniti nazaj domov. Veza je še kar trajala, čeprav sva se zelo malo videla. Bila je veza na daljavo. Skupaj sva bila pol leta pa sva že začela živeti skupaj.
To niti ni moja prva resna veza, sam nisem pa še nikoli z nobenim živela v istem stanovanju tako kot zdaj. Zdaj sva skupaj že več kot 2 leti...bile so krize...nerazumevanja...toda njega sem z njegovo bližino tako bolje spoznala, bolje razumela...
Tako da gingin vrjamem v take "pravljice" oz. ljubezni...ja in moj se je tudi hotel poročiti, tudi jaz si tega želim...vendar imam svoje cilje, ki jih bom kmalu izpolnila in mogoče bo potem tudi poroka:)
Tako, da punce nikar ne mislite, da se te stvari ne dogajajo, da niso možne, zgodi se ko človek najmanj pričakuje.
lp
Gingin želela si življenjsko zgodbo. Povedala ti bom svojo, ki je podobna tvoji.
Pač jaz sem isto spoznala svojo sedanjo ljubezen prek interneta, sam ne na comp vendar s pomočjo mobitela. Spoznala sva se čisto naključno. Bil je 30 maj 2007, dva dneva po mojem rojstnem dnevu. S prijateljicami smo imele navado, da se dopisujemo na SMS chat (prek mobitela), ker jaz takrat doma še nisem imela internetne povezave:)...No jaz in moje prijateljice smo se takrat dogovarjale, kam gremo za vikend, nakar v sobo kjer smo imele navado klepetati uleti on:)...Pač kot običajno smo itay vse izrekle dobrodošlico. Takrat še nisem mislila, da bo kaj iz tega. Presenetilo pa me je da se je predstavil s svojim polnim imenom in priimkom, saj večina ljudi na chatu tega ne stori. To mi je dalo misliti...in ker mi ni dalo miru sem potem tudi naslednji dan šla na chat čeprav s prijateljicami nismo bile dogovorjene. Če priznam po resnici sem prav iskala njegov nick...no ja našla sem ga...tako je začela teči debata...in moram priznat vse je šlo hitro. Izmenjala sva si cifri in tako se je začelo. Moj pač ni iz tujine, je pa bil več kot 130 km stran...še preden sva se videla sva že začela hodit...priznam, da sem bila skeptična in takrat v sanjah...nisem verjela v kaj takega, da je to možno...po enem mesecu veze sva se prvič videla...tole je šele bil šok za oba. Uglavnem prišel je k meni na obisk..skupaj sva preživela lepih 10 dni, vendar se je moral vrniti nazaj domov. Veza je še kar trajala, čeprav sva se zelo malo videla. Bila je veza na daljavo. Skupaj sva bila pol leta pa sva že začela živeti skupaj.
To niti ni moja prva resna veza, sam nisem pa še nikoli z nobenim živela v istem stanovanju tako kot zdaj. Zdaj sva skupaj že več kot 2 leti...bile so krize...nerazumevanja...toda njega sem z njegovo bližino tako bolje spoznala, bolje razumela...
Tako da gingin vrjamem v take "pravljice" oz. ljubezni...ja in moj se je tudi hotel poročiti, tudi jaz si tega želim...vendar imam svoje cilje, ki jih bom kmalu izpolnila in mogoče bo potem tudi poroka:)
Tako, da punce nikar ne mislite, da se te stvari ne dogajajo, da niso možne, zgodi se ko človek najmanj pričakuje.
lp
-
positive vibration
- Cosmofrik
- Prispevkov: 2157
- Pridružen: 19. Mar. 2006 19:12
love.<3 napisal/-a:Horus napisal/-a:Vsak vikend se dobite s starsi? In vsak dan na telefonu? JK nazarenski, to pa je ornk domotozje
ka pa je tuki narobe? se že zastop s starši. moja mami je tut od svojih staršev 140 km narezen, je tud pustila vse za sabo in pršla na novo živet sm. pa se sliš z svojo mami vsak dan (pa ni nujno da samo enkrat). pa si mata velik za povedat. hodmo pa tja sicer 1x na mesc alpa dva mesca.
Tudi meni se ne zdi nič narobe, če vsaj vikende posvetiš primarni družini in se slišiš vsak dan.
Ravno danes sem gledala mularijo, ko so šli 1.dan iz šole, in sem se tak v živo spomnila, kak sem včasih vsak dan korakala proti domu...najprej od osnovne šole, potem pa od avtobusne postaje...in sem si ful ful zaželela, da bi se spet šetala od busa po naši ulici, sonček bi mi sijal v oči, vroče bi mi bilo, s sosedo bi si povedali vse podrobnosti, kaj je novega, potem pa bi prišla domov, kjer bi bila mami in ati... Full pogrešam te čase
There once was a note
pure and easy
Playing so free,
like a breath rippling by...
pure and easy
Playing so free,
like a breath rippling by...
-
Horus
Jaz imam pa eno vprašanje. Zanima me zakaj skoraj večina žensk in moških nima nobenega optimizma?
Zame je to zelo zanimivo vprašanje. Ko nekdo napiše kako je srečen, zaljubljen, poroka po 3 mesecih....itd...lahko bi še in še naštevala pa nima smisla. Opažam, da so odzivi na take stvari zelo negativni. Ej pa saj ni nujno, da se bo to zgodilo. Lahko, da bosta preživela veliko lepih trenutkov, mogoče do konca njujinega življenja. Pa saj to ni nemogoče. Je pa možno tudi, da do poroke sploh ne pride, da se kmalu ločita, itd... Vse je možno, eno ali drugo. Zgleda mi kot, da večina tu nima upanja, da je pa lahko veliko bolje, da se lahko dobro konča, ni vse tako slabo. Saj je vseeno kak je konec, pomembno je, da je človek srečen v tem trenutku, kljub vsej tegobi, ki jo je moral preživet. Ne bodite no toliko nevoščljivi, če vam ni uspelo ali pa če ste bili v pravljici in ste pali na realna tla. Pa saj se pobereš. In začneš znova. A ni tako?
Marsikdo bo napisal, da smo v realnosti, zavedam se tega, vendar moč za življenje v realnosti ti dajo sanje in optimizem, ker brez tega po vsej verjetnosti bi biili vsi kot "živi" mrliči (se opravičujem na tem izrazu, ne vem kako bi lahko drugače povedala). Nočem vas vseh samo kritizirat...pridejo tudi meni dnevi, ko mi resnično ni do optimizma in vidim samo vse črno, čeprav je v življenju tudi nekaj belega.
Se opravičujem, če sem slučajno koga s tem preveč skritizirala, to ni bil moj namen.
Zame je to zelo zanimivo vprašanje. Ko nekdo napiše kako je srečen, zaljubljen, poroka po 3 mesecih....itd...lahko bi še in še naštevala pa nima smisla. Opažam, da so odzivi na take stvari zelo negativni. Ej pa saj ni nujno, da se bo to zgodilo. Lahko, da bosta preživela veliko lepih trenutkov, mogoče do konca njujinega življenja. Pa saj to ni nemogoče. Je pa možno tudi, da do poroke sploh ne pride, da se kmalu ločita, itd... Vse je možno, eno ali drugo. Zgleda mi kot, da večina tu nima upanja, da je pa lahko veliko bolje, da se lahko dobro konča, ni vse tako slabo. Saj je vseeno kak je konec, pomembno je, da je človek srečen v tem trenutku, kljub vsej tegobi, ki jo je moral preživet. Ne bodite no toliko nevoščljivi, če vam ni uspelo ali pa če ste bili v pravljici in ste pali na realna tla. Pa saj se pobereš. In začneš znova. A ni tako?
Marsikdo bo napisal, da smo v realnosti, zavedam se tega, vendar moč za življenje v realnosti ti dajo sanje in optimizem, ker brez tega po vsej verjetnosti bi biili vsi kot "živi" mrliči (se opravičujem na tem izrazu, ne vem kako bi lahko drugače povedala). Nočem vas vseh samo kritizirat...pridejo tudi meni dnevi, ko mi resnično ni do optimizma in vidim samo vse črno, čeprav je v življenju tudi nekaj belega.
Se opravičujem, če sem slučajno koga s tem preveč skritizirala, to ni bil moj namen.
-
Horus
-
lovefrance
- Komunikatorka
- Prispevkov: 272
- Pridružen: 19. Jun. 2008 15:42
-
purple_rain
- Cosmopsiho
- Prispevkov: 7639
- Pridružen: 13. Feb. 2006 13:45
- Kraj: Lj
Vseeno je treba še ohranit stik z realnostjo..nancy20 napisal/-a:Jaz imam pa eno vprašanje. Zanima me zakaj skoraj večina žensk in moških nima nobenega optimizma?
Zame je to zelo zanimivo vprašanje. Ko nekdo napiše kako je srečen, zaljubljen, poroka po 3 mesecih....itd...lahko bi še in še naštevala pa nima smisla. Opažam, da so odzivi na take stvari zelo negativni. Ej pa saj ni nujno, da se bo to zgodilo. Lahko, da bosta preživela veliko lepih trenutkov, mogoče do konca njujinega življenja. Pa saj to ni nemogoče. Je pa možno tudi, da do poroke sploh ne pride, da se kmalu ločita, itd... Vse je možno, eno ali drugo. Zgleda mi kot, da večina tu nima upanja, da je pa lahko veliko bolje, da se lahko dobro konča, ni vse tako slabo. Saj je vseeno kak je konec, pomembno je, da je človek srečen v tem trenutku, kljub vsej tegobi, ki jo je moral preživet. Ne bodite no toliko nevoščljivi, če vam ni uspelo ali pa če ste bili v pravljici in ste pali na realna tla. Pa saj se pobereš. In začneš znova. A ni tako?
Marsikdo bo napisal, da smo v realnosti, zavedam se tega, vendar moč za življenje v realnosti ti dajo sanje in optimizem, ker brez tega po vsej verjetnosti bi biili vsi kot "živi" mrliči (se opravičujem na tem izrazu, ne vem kako bi lahko drugače povedala). Nočem vas vseh samo kritizirat...pridejo tudi meni dnevi, ko mi resnično ni do optimizma in vidim samo vse črno, čeprav je v življenju tudi nekaj belega.
Se opravičujem, če sem slučajno koga s tem preveč skritizirala, to ni bil moj namen.
Men so bolj "nenavadna" zdi zgodba ene kolegice, ki je pri 24-ih že 10 let z istim - in zdaj sta še "okronala" svojo ljubezen z otročkom.
...in ko jaz omenim svojo zgodbo sem vedno najslabša na forumu v smislu, da če bi vsak pisal zgodbe, bi lo too much zanimivo
mi2 sva se tudi vselila skupaj po 7 mesecih, pa morem rečt, da mi ni žal in da je še sedaj pravljično gingin želim ti vso srečo sveta in upam, da se bo vajina pravljica nadaljevala tako kot najina. me veseli, da še obstaja optimizem na svetu in so še ljudje, ki pozitivno razmišljajo. enostavno ne razumem tistih, ki jamrajo, kako je po 2 letih prehitro da bi se skupaj vselil, da bi načrtoval skupno življenje, da bi se poročil nekoč, imel otroke...in skoz imajo v mislih oni "kaj pa če" se ne obnese. tega ne mormo vedet. moja teta se je ločila po 28 letih zakona, ko je bila dejansko že tudi babica! tako da se mi vsi tisti, ki imate v glavi tisti "kaj pa če", smlite.
v smislu, da če bi vsak pisal zgodbe, bi lo too much zanimivo
mi2 sva se tudi vselila skupaj po 7 mesecih, pa morem rečt, da mi ni žal in da je še sedaj pravljično
gingin želim ti vso srečo sveta in upam, da se bo vajina pravljica nadaljevala tako kot najina. me veseli, da še obstaja optimizem na svetu in so še ljudje, ki pozitivno razmišljajo. enostavno ne razumem tistih, ki jamrajo, kako je po 2 letih prehitro da bi se skupaj vselil, da bi načrtoval skupno življenje, da bi se poročil nekoč, imel otroke...in skoz imajo v mislih oni "kaj pa če" se ne obnese. tega ne mormo vedet. moja teta se je ločila po 28 letih zakona, ko je bila dejansko že tudi babica! tako da se mi vsi tisti, ki imate v glavi tisti "kaj pa če", smlite.Lej tud mi2 sva se vselila skupaj po 8 mesecih, in to nisem nikdar obžalovala.Šele takrat vidiš, koliko ti partner zares pomeni, koliko ga poznaš, kaj vse si pripravljen narediti za to, in da ne moreš za vsako besedo zamerit in oditi, ampak da se moraš znat prilagodit in sklepat kompromise. Takšna zveza je nekaj povsem drugega. Eni pač niso za skupno, družinsko življenje, in pri takšnih je res boljše, da si ne ustvarjajo družine, zlasti zaradi tega ne, da ne bi potem partner in otroci trpeli.
Kar se tiče pa tistih ljudi, ki jamrajo in so pesimistični in non stop: kaj pa če, kot si rekla.To so ljudje, ki ne vedo, kaj v življenju si resnično želijo doseči, oziroma sploh nimajo jasnega cilja, nekateri so celo nesrečni v tem kar imajo ter zaradi tega zavidajo drugim. Nikoli pa ne veš, kaj te v življenju čaka in kako se bo vse skupaj odvijalo. Navsezadnje pa, tako kot si narediš tak pa imaš, pa je to po 2 mesecih ali po nekaj letih, odvisno od posameznika, kako v življenju razmišlja in kako ima razumsko ter čustveno urejene stvari.
Kar se tiče pa tistih ljudi, ki jamrajo in so pesimistični in non stop: kaj pa če, kot si rekla.To so ljudje, ki ne vedo, kaj v življenju si resnično želijo doseči, oziroma sploh nimajo jasnega cilja, nekateri so celo nesrečni v tem kar imajo ter zaradi tega zavidajo drugim. Nikoli pa ne veš, kaj te v življenju čaka in kako se bo vse skupaj odvijalo. Navsezadnje pa, tako kot si narediš tak pa imaš, pa je to po 2 mesecih ali po nekaj letih, odvisno od posameznika, kako v življenju razmišlja in kako ima razumsko ter čustveno urejene stvari.
positive vibration napisal/-a:Tudi meni se ne zdi nič narobe, če vsaj vikende posvetiš primarni družini in se slišiš vsak dan.
Problem je, da že uporaba pojma "primarna družina" kaže, da človeku ni čisto jasno, kaj mu je v življenju glavno: njegovi otroki in njegov partner ali partnerka, ali njegova oče in mamica.
Seveda je lepo, če imaš dober odnos s starši, ampak če ta odnos ogroža in zasenčuje tvoj odnos s partnerjem, potem imaš resen problem, in na ustvarjanje lastne družine še nisi pripravljen.
positive vibration napisal/-a:in sem si ful ful zaželela, da bi se spet šetala od busa po naši ulici, sonček bi mi sijal v oči, vroče bi mi bilo, s sosedo bi si povedali vse podrobnosti, kaj je novega, potem pa bi prišla domov, kjer bi bila mami in ati... Full pogrešam te čase
Lepo je, da se spomniš časov, ko si bila srečna, ampak tvoj fokus bi moral biti v sedanjosti in v tem, kaj lahko storiš, da boš srečna ti, tvoj partner in vajini otroci. Koliko bi pa tebi pomagala mama, ki sanjari o lastnem otroštvu, namesto da bi se posvečala družini, v kateri igra vlogo mame?