Sem nova tukaj na forumu in upam, da dobim kakšno mnenje glede stvari, ki me muči
Torej, več kot 1,5 leta nazaj sem si začela prek spleta tipkati z nekim fantom. Na začetku je bilo vse v stilu zajebancije, to mi je bilo še posebej všeč, nato pa so tipkanja postala vedno bolj in bolj konkretna. Dodala sva se tud na MSN čez čas in tam po cele ure tipkala. Napaka
Jaz sem takrat hodila na faks, hkrati pa sem se učila za en ful težak izpit ter vsak prost trenutek seveda izkoristila za to, da sem šla na MSN ter si tipkala z njim. Poslala sva si tudi več fotk in si bila všeč, pogovarjala sva se o vedno bolj globokih temah... Srečanja prav direktno mi ni nikoli omenil, mogoče tako med vrsticami. Sama se nisem želela srečati pred tistim izpitom, a tega nisem direktno izrazila, no, pa saj niti ni bilo kdaj konkretnega vpršanja z njegove strani. Se je pa čutilo, da bi me zelo rad spoznal
Ko si tipkava tkole malo več kot 1 mesec, sem ugotovila, da sem že čist preveč "padla not" v to zadevo
Ful pogosto sem tako čez dan razmišljala o njem, pa tudi ni bilo več dneva, da si nisva tipkala na MSN... Vseskozi sem se zavedala, da bi do srečanja nekako moralo priti, ker drugače bodo pričakovanja z obeh strani preveč velika in mi bo vedno težje iti Potem pa... se mi lih tole potrdi- njegova pričakovanja v zvezi z mano so že bila previsoka, pa še direktno mi je napisal, da me ima rad 
Mislim?! Pa saj me niti v živo ni poznal... Takrat sem se zelo zbala. Zbala tega, da sva zabredla predaleč in moj strah je bil, da se ne smeva srečat, ker se bo v živo vsa iluzija podrla 
Tega pa mu nisem povedala, temveč sem postala nekako "tečna" in to en dan v takšni meri, da mi je napisal neko grdo besedo- češ, da lahko v življenju postanem tist nekdo, slabšalno
Takrat sem se na to besedo, ki mimogrede niti ni bila tako mišljena, obesila ter iz tega naredila celo polomijo. Nekako sem pri sebi bila zadovoljna, saj sem to besedo uporabila kot vzrok temu, da prekinem stike z njim. In sem jih
Tudi izpit je bil potem čez nekaj dni in to je bil še dodaten razlog vsej moji čustveni zmedi. Tale prekinitev stikov, ki sem jo naredila na ne precej lep način, mi je v tistem obdobju celo ustrezala. Tako si po cca 2 mesecih tipkanja nisva več pisala. On mi tudi ni pisal, mislim, da je nekako upošteval to mojo užaljenost zaradi tiste besede in da nočem več ničesar.
Kakšen mesec po tej prekinitvi pa je počasi začelo prihajati za mano...
Bilo mi je žal po drugi strani pa sem bila še vedno kar neki jezna zarad tiste besede in sem si mislila: ne, jaz pa že ne bom pisala več.
Potem, cca 3 mesece po prekinitvi, mi je ta zadeva še vedno bila trn v peti. Zato sem se odločila ter "prelomila led" in poslala 1 mail. Mi je takoj odpisal, pa tudi poleg, da je eno spoznal... da lahko pa ga dodam na MSN (ker sem v tem času menjala svoj MSN naslov). Sem ga dodala in potem sva menda 2x neki malega si tipkala... par besed, nič več. Jaz nisem hotela drezat, če očitno je gradil zvezo... On pa... ma moj feeling je bil takšen, da ga je tisto dejanje, ko sem ga "odrezala" takrat pred 3 meseci, prizadelo in užalilo, a mi tega ni nikoli napisal
Nato sem opazila, da ga kao ni več na MSN in sem mislila, da verjetno se pač posveča svoji punci (če je le kaj resnice bilo o tem
). Vedno je zatrjeval, da MSN ni zadeva zanj. Ko sva si na začetku tipkala, sem bila edina prebivalka na njegovi listi. 4 mesece nazaj sem ugotovila, da je redno online, mene ima pa zablokirano Zato sem mu poslala mail, da sem to pač ugotovila in da naj me izbriše s svoje liste, ker se mi to zdi bolj primerno kot pa, da me ima blokirano, če že noče z mano komunicirat. Pa mi odpiše samo: Zbrisal pa me še zdaj ni, ker to vidim. Ne vem, v čem je tu poanta. Jaz sem njega takoj zbrisala, ko sem ugotovila, da me ima zablokirano.
Kakorkoli... Vseskozi se ne morem znebiti te jeze
In prav tako ne morem pozabit na tega človeka 1x in dokončno Pa že, ko mislim, da mi je uspelo, se vrne v moje misli Že recimo samo s tem, ker ima zelo redko ime in v našem kraju stoji tabla, kjer je to ime zapisano. Vsakič, ko se peljem mimo te table, se spomnim nanj in me ima, da bi jo izruvala ter vrgla v potok 
Bolj kot si želim ta osebek pozabit, bolj se vedno neke stvari zgodijo, da se spomnim 
Včeraj pa sem se celo peljala mimo njegovega kraja ter dan preživela tam blizu, kjer vem, da se tudi on pogosto zadržuje (znana slovenska točka). Že nekaj dni pred tem izletom sem začela mislit na to... nanj
Začela sem se jeziti... kaj, če ga srečam, ipd. Da ne omenjam, kako je bilo na izletu. Zdi se mi, da sovražim kraj, kjer prebiva in tudi sosednji kraj, kamor zahaja
Skoz mislim še samo na to
Pri vsem tem se mi pa zdi, da sovražim v bistvu to, da se nikoli nisva srečala in tako mi je še vedno ostala le neka iluzija. Jezna sem, da tega človeka nikoli ne bom mogla spoznati v resnici in se na podlagi tega odločiti, če je slab/dober človek... Sovražim v bistvu sebe, ki sem takrat napačno ravnala, ko sem se obesila na eno besedo in prekinila stike
Poti nazaj pa več ni, zato sedaj iščem samo še to, kako pozabit na njega, na vse dogodke in kako se ne ob vsaki banalnosti kot je ime na tabli, spomnit vsega za nazaj, doživljat jezo 
Ima kdo kakšno idejo, kako te občutke izničit?
Hvala.
