Sem nova tukaj na forumu in upam, da dobim kakšno mnenje glede stvari, ki me muči

Torej, več kot 1,5 leta nazaj sem si začela prek spleta tipkati z nekim fantom. Na začetku je bilo vse v stilu zajebancije, to mi je bilo še posebej všeč, nato pa so tipkanja postala vedno bolj in bolj konkretna. Dodala sva se tud na MSN čez čas in tam po cele ure tipkala. Napaka

Jaz sem takrat hodila na faks, hkrati pa sem se učila za en ful težak izpit ter vsak prost trenutek seveda izkoristila za to, da sem šla na MSN ter si tipkala z njim. Poslala sva si tudi več fotk in si bila všeč, pogovarjala sva se o vedno bolj globokih temah... Srečanja prav direktno mi ni nikoli omenil, mogoče tako med vrsticami. Sama se nisem želela srečati pred tistim izpitom, a tega nisem direktno izrazila, no, pa saj niti ni bilo kdaj konkretnega vpršanja z njegove strani. Se je pa čutilo, da bi me zelo rad spoznal

Ko si tipkava tkole malo več kot 1 mesec, sem ugotovila, da sem že čist preveč "padla not" v to zadevo





Takrat sem se na to besedo, ki mimogrede niti ni bila tako mišljena, obesila ter iz tega naredila celo polomijo. Nekako sem pri sebi bila zadovoljna, saj sem to besedo uporabila kot vzrok temu, da prekinem stike z njim. In sem jih

Kakšen mesec po tej prekinitvi pa je počasi začelo prihajati za mano...


Potem, cca 3 mesece po prekinitvi, mi je ta zadeva še vedno bila trn v peti. Zato sem se odločila ter "prelomila led" in poslala 1 mail. Mi je takoj odpisal, pa tudi poleg, da je eno spoznal... da lahko pa ga dodam na MSN (ker sem v tem času menjala svoj MSN naslov). Sem ga dodala in potem sva menda 2x neki malega si tipkala... par besed, nič več. Jaz nisem hotela drezat, če očitno je gradil zvezo... On pa... ma moj feeling je bil takšen, da ga je tisto dejanje, ko sem ga "odrezala" takrat pred 3 meseci, prizadelo in užalilo, a mi tega ni nikoli napisal

Nato sem opazila, da ga kao ni več na MSN in sem mislila, da verjetno se pač posveča svoji punci (če je le kaj resnice bilo o tem



Kakorkoli... Vseskozi se ne morem znebiti te jeze







Včeraj pa sem se celo peljala mimo njegovega kraja ter dan preživela tam blizu, kjer vem, da se tudi on pogosto zadržuje (znana slovenska točka). Že nekaj dni pred tem izletom sem začela mislit na to... nanj


Skoz mislim še samo na to

Pri vsem tem se mi pa zdi, da sovražim v bistvu to, da se nikoli nisva srečala in tako mi je še vedno ostala le neka iluzija. Jezna sem, da tega človeka nikoli ne bom mogla spoznati v resnici in se na podlagi tega odločiti, če je slab/dober človek... Sovražim v bistvu sebe, ki sem takrat napačno ravnala, ko sem se obesila na eno besedo in prekinila stike



Ima kdo kakšno idejo, kako te občutke izničit?
Hvala.