rojstni dan

[lorelaj]

Po eni strani je on tak, da mu družina ne pomeni dosti, ker je sam niti ni imel (njegovi so ločeni). Po drugi strani mi je pa včasih že prov čuden, ker opažam, da so trenutkki, ko skoarj hrepeni po tem, da bi imel družino. Sam tega ne bo priznal in na začetku jaz tega nisem videla, zdaj pa vedno bolj opažam, da mu družina veliko pomeni, ampak ker je sam ni imel, nima družinskih vrednot. Čutim pa, da mu to manjka in da so njegove reakcije bolj nek obrambni mehanizem...

No evo, pa si si že sama odgovorila na vprašanje, zakaj ne želi biti povezan s tvojo družino. Morda ga je strah, da bi bil v primeru, če bi vidva slučajno končala, preveč navezan na tvojo družino in potem bi jo izgubil še enkrat, tako kot ob ločitvi staršev. Po eni strani ga tudi jaz razumem, ampak po drugi strani pa razumem tudi tebe. Ti si sedaj na vrsti, da se odločiš ali si ga pripravljena sprejeti in počakati, da se (če se) spremeni ali pa na tak način živeti. Vsekakor pa mislim, da bi bilo po poroki drugače.

Moti pa me le to, da nima želje spoznati tvojih prijateljev. Tega namrače tale teorija ne razloži.

[softTouch]

^^glede na to,da planirata poroko je zveza zelo resna bi lahko začel drugače razmišljati, pa verjetno se na enem nekajurnem obisku na leto ne bo ful navezal na njene starše
torej, tud jest tvojega fanta ne razumem. bi ga,če bi bil s tvojimi v sporu iz kakšnega utemeljenega razloga, tako pa preprosto ne razumem zakaj si ne more vzeti tisti dve urici za tvoj rojstni dan. meni so to zdi skrajno nespoštljivo obnašanje do tebe in tvoje družine. pač se mi to zdi en osnovni bonton, ker kot praviš ga itak ne siliš v vsakotedenska srečanja,ampak so pa situacije v katerih se moraš prilagoditi partnerju, vsak se v svoji zvezi najbrž prilagaja do določene mere in tole kosilo se mi zdi res minimum od minimuma, in če bi se moj fant takole obnašal, vem da bi resno razmislila zakaj sva sploh skupaj. čudno se mi tudi zdi,da sploh še ni bil pri vas. a vidva drugače živita na svojem? pa kako sploh planirata poroko,če se on tako izogiba tvojim?

[Gost]

Malce OT, ampak res je včasih prav naporno brati o problemih v zvezah, ki se zaključujejo z 'ampak midva se bova v kratkem poročila in skupaj vselila'. Mogoče pa preprosto prehitevate. Mogoče hitite neznano kam, mogoče partnerja sploh ne poznate dovolj dobro, mogoče temelji zveze pač še niso dovolj trdni za večje korake. In če eksplodiraš ob stvari, kakršna je ta in naenkrat izgubiš občutek, s kakšnim človekom sploh si, potem se mi zdi razmišljanje o poroki milo rečeno smešno.

Ne govorim, da bi morali poroko in selitev načrtovati, ko je med dvema vse 100 % urejeno, ker to verjetno nikoli ni, ampak tudi na podlagi drugih tem na tem forumu je mogoče ugotoviti in zaključiti, da se marsikakšen par podaja na neko dirko skupnega življenja, medtem ko znotraj odnosa zaklenka na najbolj neobičajnih mestih.

Mogoče je pod pritiskom vsega, kar se dogaja z vama. Berem, da opremljata skupen dom. Mogoče se je zavedel resnosti položaja, odgovornosti - selitev, poroka in zdaj vključitev v širše družinsko območje. Večini to ne predstavlja večjih težav, je pa glede na njegovo vzgojo in bivšo zvezo mogoče razbrati, da so to zanj veliki koraki. In mogoče pač ni pripravljen. Je to težko razumeti? Nenazadnje poroka predstavlja enega bolj stresnih korakov v življenju posameznika - dokazano. In če imata vse natempirano, verjamem, da se umika nekam vase. Ima tebe, ne potrebuje pa še tvoje družine.

[lorelaj]

^^

Se strinjam. Ampak očitno je tip tako globoko potlačil razvezo svojih staršev, da najbrž ne more it enostavno mimo tega. Seveda ni nujno, da je to glavni razlog, ampak če tudi avtorica teme pravi, da sumi na to, bi se jaz kar strinjala s to teorijo.

[Gost]

Ja in če je tako, potem je malce lažje razumeti njegov odpor do druženja s partnerkino družino. Povsem mogoče je, da je problem samo v tistem prelomnem, prvem srečanju in bi kasneje videl, da ni noben bav-bav in bi zadeva stekla po svoje brez večjega napora. Dokler ne poskusi, ne more vedeti. Siliti ga, da poskusi, pa je zame osebno zelo slaba poteza ...

[softTouch]

ne vem kakšen odnos imata,ampak če sta zaročena to pač prinese s seboj določene stvari,s katerimi se moraš spoprijeti...
siljenje je slaba poteza, ampak moje mnenje je,da glede na to da je tip odrasla oseba, ki planira skupno življenje s svojo partnerko naj se tako tudi obnaša. pač njegova starša sta se ločila. razumem,da to zna biti travmatično ampak to je del življenja in moraš iti naprej. če bi ga to tako zelo prizadelo, tudi ne bi planiral poroke (in najbrž kasneje družine),ker je vedno možnost da gresta tudi onadva enkrat narazen in ponovno izgubi družino. če ma take travme,da se ne more srečati s starši svoje bodoče žene, pa ne vem, naj si poišče strokovno pomoč (ne mislim nič slabšalno,samo razmišljam).ampak se mi zdi,da gre tukaj samo za njegovo prepričanje

[keri]

....

[red_rose]

Ko mu kaj ni všeč je zanj prva rešitev - greva narazen in šele ko mu razložim situacijo in kako se počutim potem začne razmišljati in na koncu pride na moje.

tebi se to zdi normalno, in primerna zveza za porocit se? hmm..no sej valda nevem kako je drugace in ne morm nic sodit, ampak ta stavek se res cudno slisi takole napisan

[keri]

....

[Mimi_M]

keri, do zdaj sploh nisem opazila te teme... :bussi:
nekako mi ta problem ni tako tuj, ker meni tudi ni do praznovanj z vso žlahto itd, ampak pri tebi gre za čisto nekaj drugega, gre za tvoj rojstni dan??
Mogoče pa on pričakuje, da bo tam v središču pozornosti in bo vsak njegov gib vsem na očeh in mu je ob tej misli neprijetno... Mogoče bi staršem namignila, naj nikar preveč ne silijo vanj oz. da bodite čisto sproščeni, pa se bo mogoče sam vključil v kakšo debato, ne vem...
Sploh ne vem, kaj ti svetovat, kako se spopasti s tako trmo
Jaz sem se ravno iz zveze z bivšim naučila, da se zavestno ne trmam več in pač raje globoko vdihnem, se opravičim, povem svoje, čeprav velikokrat zelo težko, ampak iz izkušenj zdaj vidim, koliko slabega prinese to s sabo, en kup slabe volje, izgubljenega časa itd....

Ne vem, poskušaj mi še enkrat dopovedati, koliko ti to pomeni in naj ti tudi on pove, česa se tako boji, naj ti opiše najslabši možni scenarij, ki si ga lahko prestavlja in potem poskusi najti rešitev za vse, da bo uvidel, da pa le ne more biti vse tako slabo...

[keri]

......

[keri]

.....

[Mimi_M]

Potem se pa s starši zmenite, da se obnašate, kot da ga ni (brez zamere, ampak to mi pride prvo na pamet)
Valda je vsakemu bolj ali manj nerodno ob prvem takem srečanju;
jst sm bla za starše od mojga: "njegova /naša ta nova" , ker je prej bil z eno žensko 15 let in so bli čist vzhičeni pol nad mano, hehe

[*°mermaid°*]

Joj Keri grozna situacija Čist te razumem, ker bi se jst isto počutila. Težko ti karkoli svetujem, razen to, kar si že sama rekla, da končno začneš gledati tudi nase in na svoje želje. Problem je, ker nekatere punce (tudi jst včasih) preveč popuščajo in potem so tipi čist preveč komot. Sam vseen tale tvoj se mi zdi kr ekstremn primer. Jst bi mu pomoje full zamerla in bi se glih tko začela sprašvat kam vse to vodi. Pa dobr sej če bi imel res kak dobr razlog (npr. da bi se spru s tvojimi, itd.), potem bi ga razumela....ampak, da trmari pa kar tako brez razloga. Ne vem no In se mi tud ne zdi, da delaš iz muhe slona...ja mal se pa tvoj tip mora žrtvovat zate. Sej veza ni samo vzemanje, ampak tud dajanje. Ker če je v vezi tko da edn skos vzema in drugi skos daje ter se podreja...jah potem kaj kmalu poči,...tako kot v tvojem primeru, ko hočeš, da enkrat obvelja tvoja. Ne vem ...jst bi se verjetno tud začela spraševat koliko mu jst dejansko pomenim, če noče spoznati ne moje familije, ne mojih prijateljev.

Kaj naj ti rečem....razloži mu še enkrat koliko ti to pomeni! Predvsem pa se imej rada in ne popuščaj vedno samo zaradi ljubega miru. V konči fazi je tvoj verjetno dovolj star, da lahko sprejme tudi kakšno odgovorno in odraslo dejanje.

[Yazmeen]

Ta situacija je pripeljala do tega, da ravno to delam.

Mogoče bi nekateri rekli, da delam iz muhe slona, ampak mene je to res ful prizadelo.

Do sedaj ga nikoli nisem silila, da pride k meni domov, da spozna mojo družino.....vse jih je spoznal kar tako, pač po naključju. Nisem pritiskala nanj ker sem vedela da njemu ni do tega. In vidim da sem naredila napako. Zakaj? Ker bi se mogla postaviti zase in za svojo družino in ne pustiti, da si on priredi stvari tako kot njemu paše. Spoznala sem njegovo družino, nejgove frende in zdaj se gibava sam v njegovem krogu ljudi, mojih pa kot da jih ni, kot da sem sirota....Hudo mi je tudi zaradi prijateljic, ampak njih vsaj ne zavrača, sam pač nima neke želje po tem, da bi jih spoznal.

Ves čas mi hodi po glavi samo to, kako sem lahko dopustila, da si je tako na komot uredil stvari, tako kot njemu paše in ori tem čisto pozabila na to, kaj bi pa jaz rada.
Če ne bo šel na kosilo, ne vem kaj bom naredila. Res ne vem. Sem pa začela razmišljati, kako življenje me čaka s takim človekom in pogled na mojo prihodnost z njim je bolj žalosten kar se tega tiče

Jst bi tole^^ poudarla.
Če bi bil za kej desc, bi pač potrpu tiste dve urce, ki teb ful velik pomenjo in to naredu zate, za tvoj rojstn dan. Če ma resne namene bit s tabo, bo prej al slej mogu spoznat tvoje, ker so pač del tebe. Sj to še ne pomen, da se boste pol kr vsak dan družl in ne vem, kva še vse. Jebat ga, life sucks, včasih nam kej lih ne paše, ampak se je treba s tem soočt. V tem primeru so to pač eni kompromisi v zvezi. Sj tud teb vrjetn kej ne paše, pa to še vseen nardiš. In to me je zmotl, ker on pač reče, da se ne želi o tem pogovarjat in se ne pogovarjata Tip se lepo elegantno izogne vsemu, kar mu lih ne paše. Jst bi pomojem popizdila...no, to še ne pomen, da teb tud to svetujem Ne vem no, jst bi bla tud užaljena na tvojem mestu, zarad vseh zadev, ki so jih izpostavla, pa še nekatere druge punce