spoznala sva se med poletjem - čisto naključno... odtlej sva bila vsak dan na vezi... ali prek sms-ov ali pogovori po telefonu...(on živi na drugem koncu slovenije) no v septembru sva se enkrat srecala... pa potem se enkrat v oktobru... takrat me je že zelo zanimalo kakšni so njegovi nameni z mano in povedal mi je da bi pač rad bil z mano tud v zvezi... torej sva oktobra na nek način pač 'začela' čeprav se ni velik spremenil samo fora je bla da noben ni vedu točn kje sva... bil je zlo prijazen in ni čisto nikoli pozabil name, vsak dan sva debatirala o različnih stvareh
nato sva se začela vedno manj videvat... ker je on vedno delal (ma tako službo da je veliko na poti) ... njegova sporočila so postala rutinirana v smislu: kaj delaš, kako si, pogrešam te. ali pa mi ni odpisal tud po enem dnevu ne in je potem reku da se mu ni dalo pisat(??!!)
seveda sem ga imela z vsakim dnem raje in sem mu začela zelo težit zaradi tega ker sva se od decembra (začetka decembra) pa do danes videla samo enkrat... on je reku da to pač tko je in da se je treba sprijaznit... sem mu povedala da se ne morem, ker to ni normalno za me... predlagala sem mu dneve kdaj bi se lahko dobila... ga spraševala kje bo za valentinovo, če bi bla lahko skupi... pa je spet ignoriral vse...
v soboto sem mu napisala v sporočilu da tko ne gre in da jst v tem ne mislim bit več... takoj mi je obljubil da bo prišel v ponedeljek... potem pa mi napisal da ni nikoli ničesar čutil do mene in da ima drugo resno punco... ker nisem mogla verjet temu kar slišim sem ga poklicala in odgovoril mi je najbolj nesramno kar je lahko... dejal da sem otročja, da on že dolgo ne čuti ničesar do mene, da me je zajebaval samo zato da bi spoznala da ne smem vsakemu vsega verjet... da bi se lahko videla večkrat ampak da se mu ne zdm vredna da bi zaradi mene kam hodil... da ma itak drugo ki ga ima rada... končal pa je pogovor z besedami: kar bod s temi svojimi k jih maš tok, kdo bi pa hotu bit s tabo, mal se poglej kašna si... dej dej jebi se, nimam jst časa za tebe...
popadla me je neznanska jeza... in sovraštvo tako močno da sem ga v trenutku že bila prebolela(se mi je tko zdelo)... pozneje zvečer se mi je pred očmi še enkrat odvrtelo celo najino razmerje in trenutki ko sva bla skupi... nism toolk neumna da ne bi vedla kdaj je človek iskren in kdaj ne... zato sem mu povedala da ga v bistvu nikol nism hotela pustit in da sem ga hotela samo prestrašit da bi si potem posledično vzel večkrat čas za me... pa rekla sem mu da če ma res punco da nej se ma lpo z njo, ne bom motila.
Odgovoril mi je, da v vsem kar je povedal ni blo tolk resnice da bi morala it zaradi tega narazen, da bi še zmer rad biu z mano... pa izrazil željo da bi se dobila in se pogovorila o tem. Rekla sem da lahko pa čim prej.
SKRATKA... se komu sanja zakaj je po tem ko sem ga domnevno pustila reagiral tako jezno in sovražno? torej če jst ne bi požrla svojega ponosa in bi si mislla 'z mano se že ne boš tko zgovarju' bi ostalo pri tem in bi blo konec? se je sploh še komu to zgodil? pa ne vem če je sploh možno da je človek ki lahko izusti take strašne besede sploh kdaj čutil kaj do te osebe...?
predvsem me zanimajo izkusnje zensk ce se je keri zgodil.. alpa kakšen fant če mogoče to razume pa bi lahko pojasnil zakaj tako in kaj to pomeni?
jst zdej res ne vem kaj nej naredim, ker nikakor ne morem pozabit grozot ki jih je izrekel... po najini zvezi ki je bla vse prej kaj drugega kot zveza...
), zato bi bilo mogoče bolje, da ne bi požrla ponosa.
