skupi sva skor 8 mesecev, jaz sem 18 on pa 21. poleti sem bila odsotna 3 cele mesece in pol...od 30.maja do 12.septembra me ni bilo v Sloveniji (bila sem 1500km stran...to niti ni tako važno kje in zakaj - je bilo dogovorjeno preden sem fanta spoznala)
vmes sva se videla dvakrat (enkrat en teden enkrat 14 dni) , ostali čas je bilo seveda pogrešanje gromozansko...ko pomislim na to me kr stisne
ampak nama je ratalo! navezala sva se pa seveda FUL!
preden sem šla sva že en mesec živela skupaj...(ja zelo hitro..) v njegovem stanovanju v kraju šolanja obeh (pač samo med tednom)
sedaj ko sem prišla nazaj v SLO pa sva se tako zares vselila skupaj. domov bova šla recimo na dva ali tri tedne za 2 dni...
dopoldne sem na faksu on v službi...mava tut druge prijatle ampak ko sva doma sva pač drug z drugim...in če ga ni se počutim prav grozno samo..pogrešam ga tudi če pridem pred njim domov in ga moram čakat tistih par ur...
drugače nisem neki posesivna pa mu tut preveč ne težim, samo tako zelo navezana sem na njega...ker ko ga ni zraven se kar spomnim na tist grozen občutek ko sem mogla čakat cel mesec da ga bom spet videla 
recimo danes je šel ker ima nekaj nujnega v domačem mestu za opravit...pa mi je grozno no
pa sploh mi ni neki do družbe drugih ljudi...ma sej sem drugače ful družaben človek, ampak nevem, mi je fant dovolj.
kako ste pa vi kej navezani na svoje? in kolk od vas vas že dalj časa živi s partnerjem?
Se pa počutim enako kot ti - to, da mi ni tok do druge družbe, ne da se mi hodit ven žurat in podobno. 
zdaj pa se mi nekako zdi da sem se že navadla, da se kdaj pa kdaj ne vidima ravno dosti. In ne, ni to to, da bi me minilo do njega, sploh ne, ampak ni več tista začetniška zaljubljenost ampak je prava ljubezen, kjer ti pač ni več važno da si z nekom nonstop pa to 
Če je to navezanost, men na tečnobo udar 
)
