Kaj si vsa šokirana? A nisi še nikoli mami rekla, da nisi lačna, ker ti v tistem momentu res ni sedlo jest tistega, kar ti je ponujala? Pa očetu, da ne boš pozna, čeprav si vedela, da bo res huda žurka? A sestri vedno poveš, da ima grozno frizuro, kadar si ne utegne zvečer las umit?
Čeprav,... ti si mogoče res takšna direktna in odkrita oseba. Zato si pa (vsaj tu na forumu) izrazito nepriljubljena. Zavoljo dobrih medčloveških odnosov je dobro včasih biti nekoliko diplomatski.
Tvoje laži
-
delusional
- Cosmopsiho
- Prispevkov: 2605
- Pridružen: 25. Apr. 2007 1:51
jullia_ napisal/-a:Kaj si vsa šokirana? A nisi še nikoli mami rekla, da nisi lačna, ker ti v tistem momentu res ni sedlo jest tistega, kar ti je ponujala? Pa očetu, da ne boš pozna, čeprav si vedela, da bo res huda žurka? A sestri vedno poveš, da ima grozno frizuro, kadar si ne utegne zvečer las umit?
Čeprav,... ti si mogoče res takšna direktna in odkrita oseba. Zato si pa (vsaj tu na forumu) izrazito nepriljubljena. Zavoljo dobrih medčloveških odnosov je dobro včasih biti nekoliko diplomatski.
ne. nič ne rečem če se zlažeš oz. zlažem npr. profesorju, šefu, komu drugemu, ampak svojim najbližjim pa nikoli. zakaj le?
za mojo priljubljenost na forumu se pa res ne sekiram
-
delusional
- Cosmopsiho
- Prispevkov: 2605
- Pridružen: 25. Apr. 2007 1:51
ja če ti je res tko težko povedat po resnici in se kdaj tud skregat zarad tega (vseeno boljše), najbrž si tudi sama občutljiva na resnico, in ti je boljše če se ljudje delajo lepi do tebe.
jst rajše povem in slišim tako kot je. ne vem zakaj more to nujno vodit v konflikt.
tudi če bom sama mela otroke, nočem poslušat nekih malih al velikih laži... rajše da povejo tko kot je.
včasih kritika tud pomaga.
jst rajše povem in slišim tako kot je. ne vem zakaj more to nujno vodit v konflikt.
tudi če bom sama mela otroke, nočem poslušat nekih malih al velikih laži... rajše da povejo tko kot je.
včasih kritika tud pomaga.
) delusional napisal/-a:ja če ti je res tko težko povedat po resnici in se kdaj tud skregat zarad tega (vseeno boljše), najbrž si tudi sama občutljiva na resnico, in ti je boljše če se ljudje delajo lepi do tebe.
jst rajše povem in slišim tako kot je. ne vem zakaj more to nujno vodit v konflikt.
tudi če bom sama mela otroke, nočem poslušat nekih malih al velikih laži... rajše da povejo tko kot je.
včasih kritika tud pomaga.
Sploh ne govorim o stvareh, ki bi koga prizadele. V primeru, da pridem utrujena domov in želim samo nekaj pojest in it spat, mama me pa sprašuje, koga sem v Ljubljani srečala, in rečem, da nikogar, čeprav se je v resnici pol parlamenta mimo mene sprehodilo, tega nisem naredila zato, ker je ne bi želela prizadet, ampak ker v resnici ni bistveno in se v tistem trenutku ne želim na dolgo in široko pogovarjat.
In mimogrede, v resnici ne verjamem, da ti ne lažeš svoji družini. Če z nekom preživiš več časa in se veliko pogovarjaš, se mi zdi čisto nemogoče, da ti ne zleti iz ust niti najmanjša laž.
-
delusional
- Cosmopsiho
- Prispevkov: 2605
- Pridružen: 25. Apr. 2007 1:51
jullia_ napisal/-a:Sem ti ravnokar povedala, zakaj. Zato ker se je brezveze spuščat v konflikte in si komplicirat življenje.
V svoji družini sem odkrit in govorim po resnici (ko se ne šalim, kar pa delam pogosto
). Skozi resnico odseva luč, moč, veličastnost. Kdor poseduje dovolj znanja in pameti in je dovolj inteligenten, se ne rabi posluževati laži "nikoli" (kar še ne pomeni, da se je ne bo) in zna stvari razrešiti brez da bi mu bilo neprijetno. Jaz tega "nikoli" še nisem dosegel. Zakaj sem ga dal v navednice? Če bo ogroženo življenje nekoga in bo potrebno lagati, da se življenje reši, ker imaš opravka z nerazumneži, potem pač lažeš.
Konfliktov se pa ne bojim in jih ne odklanjam, velikokrat jih imam celo rad, ker se v njih dobro znajdem in jih razrešujem. Skozi konflikte se (samo)spoznavamo.
Se pa strinjam, da se z določenimi osebami enostavno ne splača spuščati v konflikte, če ne znajo in tudi nočejo ZRELO komunicirati (torej ne znajo/ne zmorejo/nočejo vlagati truda v to, da bi kaj razumeli, se ne trudijo prepričevati, podajati ustreznih argumentov, so pretirano senzibilni, imajo preslabo samopodobo, so čustveno inteligentno retardirani, fundamentalistični nevrotiki,...). Opis takih oseb se nahaja v članku Osem vzorcev omejenega načina razmišljanja | konfliktne osebe. Vse seveda zavisi od namena. Če želiš preizkušati svojo potrpežljivost, je konflikt s takimi osebami precej priročna zadeva.
-
veneficus pupa
- Komunikatorka
- Prispevkov: 175
- Pridružen: 11. Feb. 2006 23:23
ja pač sej ni nč groznga, če se mtki zlažeš, da si šla na bon na kosilo, čeprou si šla samo na sirovo. nobenga ne bo to przadel, ti pa odnesš par mirnih minut, ker bi se mt drgač 100% bunila.
Učasih se sestri zlažm, da se ni nč zredila v stegna. zato, da jo ne przadanm + ker nočm, da se obremenjuje s takimi bolnimi stvarmi. naj ve, da tist en kurčev centimetr ni nč slabga in da verjetno še lepš zgleda, ker ma zdej usaj mal riti in nima nog k zobotrebci.
učas se zlažm šefici, da nimam časa za delo, ker bi rada kak popoudne mela zase. in tud če nimam predavanj, bi rada bla pač mal frej. ampak vem, da bi ji ful uslugo nardila, ampak če bi ji po resnic povedala..ne bo razumela, da mi paše v zasedenmu tednu met kak popudne frej hudiča
neki kar mi je pa res grdo... da se morm klošarju zlagt, da nimam keša. zakaj mu ne morm povedat tko kt je? ker bom pol izpadla the bad guy, kokr čš da bi lahko revežu pomagala. učasih ja, učasih ne. dam kadar mi sede. ampak ne me obsojat, če ti ne dam. to je ena laž, k mi gre res na žiuce..
svojmu fantu se učas zlažm, da ni nč narobe čeprou je. ampak to se zlažm samo kadar vem, da je to v moji glavi samo ena velka komplikacija in da bi s tem nardila štalo za brez veze.
Učasih se sestri zlažm, da se ni nč zredila v stegna. zato, da jo ne przadanm + ker nočm, da se obremenjuje s takimi bolnimi stvarmi. naj ve, da tist en kurčev centimetr ni nč slabga in da verjetno še lepš zgleda, ker ma zdej usaj mal riti in nima nog k zobotrebci.
učas se zlažm šefici, da nimam časa za delo, ker bi rada kak popoudne mela zase. in tud če nimam predavanj, bi rada bla pač mal frej. ampak vem, da bi ji ful uslugo nardila, ampak če bi ji po resnic povedala..ne bo razumela, da mi paše v zasedenmu tednu met kak popudne frej hudiča
neki kar mi je pa res grdo... da se morm klošarju zlagt, da nimam keša. zakaj mu ne morm povedat tko kt je? ker bom pol izpadla the bad guy, kokr čš da bi lahko revežu pomagala. učasih ja, učasih ne. dam kadar mi sede. ampak ne me obsojat, če ti ne dam. to je ena laž, k mi gre res na žiuce..
svojmu fantu se učas zlažm, da ni nč narobe čeprou je. ampak to se zlažm samo kadar vem, da je to v moji glavi samo ena velka komplikacija in da bi s tem nardila štalo za brez veze.
Hm ja, lažem, pa čeprav se imam za resnicoljubnega človeka. Kakšen kontrast? Neeeeee.
Kdaj lažem?
- kadar se šalim
- kadar se mi kakšne zadeve ne da razlagati na dolgo in široko in presodim, da za sogovornika informacija ni pomembna ( no, v bistvu tukaj ne lažem, ampak samo prirejam resnico)
- če ne gre drugače občasno za korist drugega; za sebe ponavadi ne (več)
- lažem celo podzavestno, kar sem ozavestila zadnjič
Opisala bom primer slednje laži, ki sem jo izustila povsem nedolžno, prepričana (oziroma niti nisem tako globoko razmišljala takrat´), da govorim resnico.
S prijateljico J. sva se srečali v mestu in se pogovarjali o drugih prijateljih. Ko je debata nanesla na neko prijateljico N., me je J. vprašala, koliko časa se nisva videli. Jaz sem ustrelila kot iz topa: "Eno leto." Debata je potem normalno tekla naprej.
Zvečer pa sem premišljevala o pogovoru. Takrat sem se zavedla, da sem se zlagala. Hm. Resnica je namreč taka, da sva se s prijateljico N. videli kakšne 3 tedne nazaj, s tem, da je bila v najini družbi še tretja prijateljica T.
Kaj se je dogajalo? Vprašanje prijateljice J. "Koliko časa se nista videli z N.?" sem interpretirala na svoj način in sicer: "Koliko časa se nista videli z N. na ta način, da bi sami skupaj preživljali čas?"
Pravzaprav sem, glede na to, da sem preoblikovala informacijo, ki jo je ona poslala meni, celo govorila po resnici. Glede na vprašanje, kot bi ga razumel vsak neodvisni opazovalec, pa sem se zlagala.
To mi je dalo misliti. Ljudje (če posplošim) torej lažemo tudi takrat, ko mislimo, da govorimo resnico. Potem obstajata dve varianti. Lahko se spomnimo, kaj smo govorili in ozavestimo, da smo se lagali (kot sem v tem primeru storila jaz), lahko pa ne. V primeru da ne, si lahko samo predstavljamo, kako lahko pride do nekega konflikta, kjer so vsi udeleženci "nedolžni". Hm. Sploh če si karakter tiste vrste, da trdno stojiš za svojimi lastnimi prepričanji.
Sedaj se zopet postavi vprašanje, sem govorila po resnici?
Neeeeee.
Kdaj lažem?
- kadar se šalim
- kadar se mi kakšne zadeve ne da razlagati na dolgo in široko in presodim, da za sogovornika informacija ni pomembna ( no, v bistvu tukaj ne lažem, ampak samo prirejam resnico)
- če ne gre drugače občasno za korist drugega; za sebe ponavadi ne (več)
- lažem celo podzavestno, kar sem ozavestila zadnjič
Opisala bom primer slednje laži, ki sem jo izustila povsem nedolžno, prepričana (oziroma niti nisem tako globoko razmišljala takrat´), da govorim resnico.
S prijateljico J. sva se srečali v mestu in se pogovarjali o drugih prijateljih. Ko je debata nanesla na neko prijateljico N., me je J. vprašala, koliko časa se nisva videli. Jaz sem ustrelila kot iz topa: "Eno leto." Debata je potem normalno tekla naprej.
Zvečer pa sem premišljevala o pogovoru. Takrat sem se zavedla, da sem se zlagala. Hm. Resnica je namreč taka, da sva se s prijateljico N. videli kakšne 3 tedne nazaj, s tem, da je bila v najini družbi še tretja prijateljica T.
Kaj se je dogajalo? Vprašanje prijateljice J. "Koliko časa se nista videli z N.?" sem interpretirala na svoj način in sicer: "Koliko časa se nista videli z N. na ta način, da bi sami skupaj preživljali čas?"
Pravzaprav sem, glede na to, da sem preoblikovala informacijo, ki jo je ona poslala meni, celo govorila po resnici. Glede na vprašanje, kot bi ga razumel vsak neodvisni opazovalec, pa sem se zlagala.
To mi je dalo misliti. Ljudje (če posplošim) torej lažemo tudi takrat, ko mislimo, da govorimo resnico. Potem obstajata dve varianti. Lahko se spomnimo, kaj smo govorili in ozavestimo, da smo se lagali (kot sem v tem primeru storila jaz), lahko pa ne. V primeru da ne, si lahko samo predstavljamo, kako lahko pride do nekega konflikta, kjer so vsi udeleženci "nedolžni". Hm. Sploh če si karakter tiste vrste, da trdno stojiš za svojimi lastnimi prepričanji.
Sedaj se zopet postavi vprašanje, sem govorila po resnici?
~NIA~ napisal/-a:
jst sm lagala v primerih:
fotr: "a si ti opraskala avto?"
jst: "ne nism, vrjetno ga je mama" (čeprov smo vsi vedl da sm ga jst)
mama: "a si ti jedla kruh pa nisi pospravla?"
jst: "ne, ata je biu" (čeprov ga sploh ni blo doma)
To pa ni lepo, da krivdo vržeš na druge.
Saj se sama tudi zlažem, a le tako da je volk sit in koza cela. Pazim, da ni kdo kaj prizadet, ali obsojen. V bistvu je to le laž, da se jaz odrešim neprijetne situacije (naredim se nevedno, da ne bo kdo kasiral zato, ker sem ga izdala; izgovor, da semi česa ni potrebno udeležiti;...)
Jz tut lažem. Pa prikrivam. Ah, cel kriminalec. Najpogostejša laž je verjetno "A si bla na faksu kej dans?" "Ja, ja, dopoldne." .. "Oo, a si že doma?" "Ja, neki je odpadlo."
In ne, večinoma me ne razjeda neka globoka krivda pa slaba vest, ker so predavanja v večini tko nezanimiva in nekoristna, da nimam nič od njih in mi bolj koristi bit doma pa Delo prečitat pa mogoče kako knjigo za faks mal predelat ta cajt. Tega starši pač ne bi razumel in bi bil ogenj v hiši, zakaj tok mal hodim. Pa je pol lažje tko.
Pa kdaj se kej mal prikrijem, da tamalga brata ven zvlečem. Če mami praša, če je šou dost kmal v šolo (kar je itak ponavad tkt, k jz še spim in tega niti ne vem), rečem, da ja. Tut če je bil doma pa se učil za test pa šel sam to odpisat, je moj odgovor ja, ker je po moji interpretaciji prišel dost kmal do šole - test je ujel. (če ne bi jz tega delala čez cel 4. letnik, ga verjetno ne bi tko ven vlekla, tko mu pa ne morem pridigat, ker sem bla ista)
Pa kšni prjatlci se mogoče tut kdaj en mejčken zlažem, če me praša, če ma luštno novo majčko/hlače/torbico pa rečem, da ja. Ker mava pač različne stile in so njej druge stvari všeč k men. In men pač nobena bleščičasta roza pocukrana majčka ne bo všeč, ne morm ji pa zarad tega rečt, da ni kul in čist zatret unih svetlečih učk ob njeni novi pridobitvi, ker stvar čist okej zgleda na njej. Seveda pa pol tut ne skačem zraven v stilu "iiiiii, kje si kupla, kok je bla, vaaau".
Aja, pa šefu sm se kdaj zlagala, da ne morm delat, pol k mi je dopizdil, zato k je on men skooz nabiju, kako ma spet en od njegovih frocov rojstni dan in ne more. Pol sm bla pa tut jz žau cel vikend na vikendu. Ti men, jz teb - ker on ni mel tapravga odnosa, tut jz nism bla skoz na voljo za usluge, ko ni mogu on delat. Če bi se ga dal z resnico prepričat, da ne morem delat, ker se morm reeees učit, bi mu to povedala, tko je pa takoj začel manipulirat z mano kao sam tri urce, k nikol niso ble sam tri urce, sm mu pa raj dajala bl "konkretne razloge", zakaj ne morem.
Okej, zdej bom pa nehala, ker mam počas filing, k da skoz sam lažem.
Najpogostejša laž je verjetno "A si bla na faksu kej dans?" "Ja, ja, dopoldne." .. "Oo, a si že doma?" "Ja, neki je odpadlo."
In ne, večinoma me ne razjeda neka globoka krivda pa slaba vest, ker so predavanja v večini tko nezanimiva in nekoristna, da nimam nič od njih in mi bolj koristi bit doma pa Delo prečitat pa mogoče kako knjigo za faks mal predelat ta cajt. Tega starši pač ne bi razumel in bi bil ogenj v hiši, zakaj tok mal hodim. Pa je pol lažje tko.
Pa kdaj se kej mal prikrijem, da tamalga brata ven zvlečem. Če mami praša, če je šou dost kmal v šolo (kar je itak ponavad tkt, k jz še spim in tega niti ne vem), rečem, da ja. Tut če je bil doma pa se učil za test pa šel sam to odpisat, je moj odgovor ja, ker je po moji interpretaciji prišel dost kmal do šole - test je ujel.
(če ne bi jz tega delala čez cel 4. letnik, ga verjetno ne bi tko ven vlekla, tko mu pa ne morem pridigat, ker sem bla ista)
Pa kšni prjatlci se mogoče tut kdaj en mejčken zlažem, če me praša, če ma luštno novo majčko/hlače/torbico pa rečem, da ja. Ker mava pač različne stile in so njej druge stvari všeč k men. In men pač nobena bleščičasta roza pocukrana majčka ne bo všeč, ne morm ji pa zarad tega rečt, da ni kul in čist zatret unih svetlečih učk ob njeni novi pridobitvi, ker stvar čist okej zgleda na njej. Seveda pa pol tut ne skačem zraven v stilu "iiiiii, kje si kupla, kok je bla, vaaau".
Aja, pa šefu sm se kdaj zlagala, da ne morm delat, pol k mi je dopizdil, zato k je on men skooz nabiju, kako ma spet en od njegovih frocov rojstni dan in ne more. Pol sm bla pa tut jz žau cel vikend na vikendu. Ti men, jz teb - ker on ni mel tapravga odnosa, tut jz nism bla skoz na voljo za usluge, ko ni mogu on delat. Če bi se ga dal z resnico prepričat, da ne morem delat, ker se morm reeees učit, bi mu to povedala, tko je pa takoj začel manipulirat z mano kao sam tri urce, k nikol niso ble sam tri urce, sm mu pa raj dajala bl "konkretne razloge", zakaj ne morem.
Okej, zdej bom pa nehala, ker mam počas filing, k da skoz sam lažem.
Listen to the energy within. Go confidently in the direction of your dreams. Live the life you've imagined!