No, bom pa še jaz na kratko povedala svojo zgodbo. Moja mami je bila v podobnem položaju kot ti, helene, s tem da je bila takrat stara 23 let, na koncu študija, afera s poročenim moškim in nosečnost. Odločila se je, da me obdrži.
Res je, da dostikrat ni bilo lahko, mama ji je umrla, ko sem bila jaz še majhen otročiček, pri očetu pa tudi ni imela bistvene podpore. S stanovanjskim problemom je bilo takrat drugače, tako da je sicer nekaj časa čakala na stanovanje (socialno), ampak ga je dobila. Kaj hočem povedati, je, da se je odločila za otroka kljub temu, da še ni imela finančne varnosti pretirano urejene. Moj oče je nekaj malega prispeval (naj omenim, da je že takrat bil na dobrem položaju, z dobro plačo, sedaj pa tudi).
In tako sem odraščala brez očeta, niti ga nisem poznala. Nekega dne sem izvedela, kdo je, vendar je vse to bila ena velika skrivnost, da ja ne bi kdo vedel (danes se mi zdi malo butasto, ampak ok). Ja, priznam, v najstniških letih sem imela veliko problemov s svojo samopodobo, pri 14. letih sem prvič občutila neko praznino v sebi... Zapletala sem se s fanti, ki moje pozornosti v večini niso bili vredni. Vendar sem se razvijala, predvsem duhovno, psihološko, še danes pri 24. letih sem prišla do določenih spoznanj... Sem si želela, da bi mi tudi mama v mojih najstniških letih bolj stala ob strani, mi bila bolj na voljo, tako pa je imela karierne obveznosti, na sumu imam pa tudi to, da se je sama spopadala sama s seboj in s svojimi problemi.
Nevemind, od otroka, ki svojega očeta ne sme poznati in niti ne sme kaj pretirano spraševati, se zahteva ogromno - zahteva se, da se sooči s samim s seboj, s svojo praznino, s tem da pač nima očeta. Ampak to ni nujno slabo - otrok na tak način duhovno raste, čustveno se mogoče razvija bolj intenzivno, kot sovrstniki, taki otroci so po mojem mnenju tudi bolj čustveno inteligenti, kaj pa vem.
No, kako se je zgodba končala: očeta sem tožila za preživnino, ki mi je omogočila študij v Ljubljani. Ugotovila sem, da kljub njegovemu nazivu in položaju gre v resnici za enega zelo siromašnega človeka, brez občutka za druge ljudi, brez občutka za odgovornost. Spoznati me je želel izključno takrat, ko je dobil obvestilo od svojega odvetnika... Kasneje sem ga še celo preko mejla kontaktirala, vendar ni pokazal interesa, da bi se želel družiti z menoj. Ja, smešno je, ko te pri 19. letih tvoj oče na vajinem prvem srečanju vpraša, kaj so tvoji hobiji.
Poanta: spoznala sem, da tudi čebi že kot otrok bila v stikih s svojim očetom, bi šlo za bolj nekaj površinskega, izpolnjevanje obveze z njegove strani. Mislim, da mi v življenju (kljub temu, da nisem imelaočeta) ni veliko manjkalo, moje življenje je dokaj bogato, obrkožena sem z ljudmi, ki jih imam rada, prvič tudi srečno zaljubljena in v lepi zvezi, rada imam svoje prijatelje/ice, rada imam pot, ki sem si jo izbrala, rada imam svojo mami, za katero vem, da se je trudila po svojih najboljših močeh... In če me mami ne bi imela, bi bil svet prikrajšan za eno fantastično osebo - mene!
