Noseča, sama,otrok ja ali ne...

[*lilica*]

Full držim pesti, da bi mela dovolj poguma, da bi kljub težki situaciji otroka obdržala!!!!

Seveda je to res tvoja zelo osebna odločitev.

Ampak kaj je lepšega kot rojstvo novega bitjeca?

Se podpišem pod to.

[Miss September]

Sem brala vaše odgovore in moram rečt, da se v vsem strinjam s *purple*.

[virginiaNOmore]

in to je vsa poanta!
kot sem že rekla, če virginia ti ne moreš tega prebolet, je to popolnoma tvoj problem in ne problem večine oziroma samosplošni problem.In s tem problemom se moraš ti pač soočit in dojet da je tako kot je in nič drugače.
Kot vidiš obstajajo otroci samohranilk, ki so srečni in ki jih zadeve z očetom ne ganejo, pa če še tolk ne verjameš.

Vredu, sam kak naj helene ve kako bo njen otrok preživljal vse to? Dva scenarija sta, kot vidiš. Ker se ti zdi pa bolj verjeten?

[Razlagalka]

Ne bit tako sovražno nastrojeni, punca je povedala svoje mnenje in z nami delila svojo življenjsko izkušnjo.In v tem ni nič slabega. Vsak ima pač svoje mnenje.

[kr.ena]

VirginiaNomore, žal mi je za to, kar si prestala, ampak to si ti in ne moreš posploševati.
Eden redkih plusov, da bi se odločila za otroka, je meni to, da bi nekomu dala življenje. Ker tako rada živim in sem vesela, da so se starši odločili zame. Pravzaprav pa nimam nobenega zagotovila, da bi tudi moj otrok rad živel. Mogoče bi pa rodila depresivca.
In tudi obratno velja. Veliko dejavnikov je, ki odločajo o tem, kako bo otrok sprejemal dejstvo, da je brez očeta. Zato je v tem primeru bistveno le to, da je mati pripravljena storiti vse, kar je v njeni moči, da bi imel otrok ljubezen, čustveno podporo in tudi materialno podporo. Če bo to dovolj ali ne, pa ne more vedeti nihče.

Ne bit tako sovražno nastrojeni, punca je povedala svoje mnenje in z nami delila svojo življenjsko izkušnjo.In v tem ni nič slabega. Vsak ima pač svoje mnenje.

Eno je njeno mnenje, drugo pa dobesedno rotitev, naj se odloči "v dobro tega otroka" in ga ne rodi, ker bo doživljal to, kar je ona. Katerega otroka? V primeru splava tega otroka sploh ne bo.
Meni osebno je življenje polno težav (kdo pa lahko reče, da nima težav?) še vedno bolje kot pa da sploh ni tega življenja. Ampak to je moje mišljenje. Kakšno mišljenje bi imel potencialen Helenin otrok, ne ve nihče. Zato je v tem trenutku pomembno le, kaj meni Helene. O svojih težavah, ne o potencialnih otrokovih težavah v prihodnosti.

Ne moremo se odločiti namesto tebe, saj to veš. Upam pa, da te bodo vsi tej različni odgovori in mnenja spodbudili k razmišljanju in se boš laže odločila po svoji vesti. In kakorkoli se boš odločila, bo prav.

[micamaca]

no moram priznat da sem tud jst odraščala brez fotra... nisem ga niti poznala, pa mi ni čist nč manjkal in nisem zarad tega občutla sploh nobenga pritiska oz. prezira okolice, nobenemu se to ni zdelo niti najmanj čudno... morda komu edino ni čisto razumljivo, da še danes ne želim sploh imeti nobenih stikov z njim, da me ne zanima kje je, da ga sploh nočem poznat... in kot je že napisala ena dečva pred mano, raje sploh nimam fotra, kot da bi imela enga kretena sam zato, da bi lohk rekla da ga imam...

[*purple*]

in to je vsa poanta!
kot sem že rekla, če virginia ti ne moreš tega prebolet, je to popolnoma tvoj problem in ne problem večine oziroma samosplošni problem.In s tem problemom se moraš ti pač soočit in dojet da je tako kot je in nič drugače.
Kot vidiš obstajajo otroci samohranilk, ki so srečni in ki jih zadeve z očetom ne ganejo, pa če še tolk ne verjameš.

Vredu, sam kak naj helene ve kako bo njen otrok preživljal vse to? Dva scenarija sta, kot vidiš. Ker se ti zdi pa bolj verjeten?

na tak način jo bo vzgojila.
jst ne poznam ne tebe ne tvoje mame, da bi lahko presodila kje sta narobe delali.Vseeno pa to zame ni razlog za splav.Poleg tega pa ima otrok v življenju lahko še eno izmed nešteto hudih travm.
tako je pač življenje.Nihče v življenju še ni ušel, kakšnemu hudemu dogodku oziroma da ga nebi nič motilo.In s tem se more spopasti vsak posameznik sam.
razlagalka...nihče ni sovražno nastrojen, mislm da v nobenem postu od nas ni kej pdoobnega napisanega.vseeno pa smo povedale svoje mnenje, da se nam zdi to posploševanje.
In to lahko recimo primerjam s tem, da jst rečem da sem v depresiji in totalno konec neserečna, ker sem okrogla, zraven mene bo pa stalo dekle ki bo tanajbolj srečno.Nikjer ni tega merila ali bo/ali ne bo, človek aneka stvar prizadela in na take stvari gledat se mi zdi popolnoma neumno.
in strinjam se s kr.eno.

[keya]

virginiaNOmore relax - pretiravaš in posplošuješ..
Včasih mi je mogoče bilo hudo, ampak še zdaleč ne tako hudo kot ti opisuješ, da nam je vsem ki smo odraščali brez fotra. Mam sicer občutek, da se moje nezaupanje do tipov navezuje na to samo je odvisno čisto od mene kako bom to rešila - če bi bil fotr zraven pa še ne pomeni da bi bilo to drugače, lahko bi bilo še huje!

Kot je rekla micamaca - raje brez fotra, kot kretena za fotra!! In če ti res misliš obratno... sorry, si v zelo zelo hudi zablodi!

Rabš primer? Evo mene, js sm izpadla super normalna - moja polsestra po fotru, ki je torej živela s fotrom - to kar je tebi tako zelo pomembno.. je pa totalno zblojena in (žal) za moje pojme psihično neuravnovešena. Njegova brilijantna vzgoja (njegova prisotnost v njenem življenju torej) jo je vzgojila v totalno labilno osebo, ki pričakuje da se svet vrti okoli nje, da bodo vsi počeli točno to kar si bo ona zamisnla v svoji glavi & takoj ko bo v realnem svetu kaj odstopalo od predstave, ki si jo je ona ustvarila v svoji glavi se ji vse sesuje, v realnem svetu sploh ne zna, ne zmore funkcionirat!! (ok, navidez morda res dokler kdo česa ne izve ali naredi narobe, potem pa njeni histerični izpadi in jada jada jada,..)

Tko da, v tem primeru se mi zdi da sm js na boljšem brez fotra kot s takim debilom za fotra.

Ne moreš posploševati kar na vse in vsiljevati svojega mnenja - si dost stara da bi to lahko že vedela.

[punkie_]

Včasih je bolje slab oče, kot noben oče

ne ne ne in še enkrat ne. ne veš kakšen je lahko slab oče. ne govori tega. jaz sem bila z dobrim očetom, brez očeta in z zelo slabim očetom. sem preizkusila vse variante in še najlepše mi je bilo ko sem bila brez.

[*purple*]

a si imela tri očete?
Oče je lahko samo eden, razen če je menjaval svoje razpoloženje.

[punkie_]

hehe eden oče je. lahko bi se reklo da je menjaval razpoloženje ja milo rečeno. pač v nekem obdobju smo bili skupaj pa je use štimalo, potem je prišel alkohol in ni nič stimalo, potem pa sva se z mami odselile in mam bolj malo stikov z njim. in zdej še najbolj štima.

[hubabuba]

No, bom pa še jaz na kratko povedala svojo zgodbo. Moja mami je bila v podobnem položaju kot ti, helene, s tem da je bila takrat stara 23 let, na koncu študija, afera s poročenim moškim in nosečnost. Odločila se je, da me obdrži.

Res je, da dostikrat ni bilo lahko, mama ji je umrla, ko sem bila jaz še majhen otročiček, pri očetu pa tudi ni imela bistvene podpore. S stanovanjskim problemom je bilo takrat drugače, tako da je sicer nekaj časa čakala na stanovanje (socialno), ampak ga je dobila. Kaj hočem povedati, je, da se je odločila za otroka kljub temu, da še ni imela finančne varnosti pretirano urejene. Moj oče je nekaj malega prispeval (naj omenim, da je že takrat bil na dobrem položaju, z dobro plačo, sedaj pa tudi).

In tako sem odraščala brez očeta, niti ga nisem poznala. Nekega dne sem izvedela, kdo je, vendar je vse to bila ena velika skrivnost, da ja ne bi kdo vedel (danes se mi zdi malo butasto, ampak ok). Ja, priznam, v najstniških letih sem imela veliko problemov s svojo samopodobo, pri 14. letih sem prvič občutila neko praznino v sebi... Zapletala sem se s fanti, ki moje pozornosti v večini niso bili vredni. Vendar sem se razvijala, predvsem duhovno, psihološko, še danes pri 24. letih sem prišla do določenih spoznanj... Sem si želela, da bi mi tudi mama v mojih najstniških letih bolj stala ob strani, mi bila bolj na voljo, tako pa je imela karierne obveznosti, na sumu imam pa tudi to, da se je sama spopadala sama s seboj in s svojimi problemi.

Nevemind, od otroka, ki svojega očeta ne sme poznati in niti ne sme kaj pretirano spraševati, se zahteva ogromno - zahteva se, da se sooči s samim s seboj, s svojo praznino, s tem da pač nima očeta. Ampak to ni nujno slabo - otrok na tak način duhovno raste, čustveno se mogoče razvija bolj intenzivno, kot sovrstniki, taki otroci so po mojem mnenju tudi bolj čustveno inteligenti, kaj pa vem.

No, kako se je zgodba končala: očeta sem tožila za preživnino, ki mi je omogočila študij v Ljubljani. Ugotovila sem, da kljub njegovemu nazivu in položaju gre v resnici za enega zelo siromašnega človeka, brez občutka za druge ljudi, brez občutka za odgovornost. Spoznati me je želel izključno takrat, ko je dobil obvestilo od svojega odvetnika... Kasneje sem ga še celo preko mejla kontaktirala, vendar ni pokazal interesa, da bi se želel družiti z menoj. Ja, smešno je, ko te pri 19. letih tvoj oče na vajinem prvem srečanju vpraša, kaj so tvoji hobiji.

Poanta: spoznala sem, da tudi čebi že kot otrok bila v stikih s svojim očetom, bi šlo za bolj nekaj površinskega, izpolnjevanje obveze z njegove strani. Mislim, da mi v življenju (kljub temu, da nisem imelaočeta) ni veliko manjkalo, moje življenje je dokaj bogato, obrkožena sem z ljudmi, ki jih imam rada, prvič tudi srečno zaljubljena in v lepi zvezi, rada imam svoje prijatelje/ice, rada imam pot, ki sem si jo izbrala, rada imam svojo mami, za katero vem, da se je trudila po svojih najboljših močeh... In če me mami ne bi imela, bi bil svet prikrajšan za eno fantastično osebo - mene!

[punkie_]

življenje velikokrat ni idealno oziroma tako kot bi si želeli. pač vsak gre skozi svoje preizkušnje, vsaka preizkušnja nas preoblikuje in nas dela take kot smo. seveda ni enostavno živeti brez očeta, tudi ni enostavno živeti s slabim očetom. ni enostavno ko se ti zdi da si izmed vseh razredu edini ki se mu to dogaja. ni enostavno da te ljudje sprašujejo. sploh za otroke ni enostavno. meni tudi ni bilo. ampak ko odrasteš vidiš stvari drugače, take stvari so čisto človeške, sej smo ljudje in delamo napake. idealno življenje ne obstaja. to je dejstvo in škoda je, da samo zaradi tega ker ne moremo živeti idealno, raje sploh nebi živeli.

[helene]

Ravno toliko, kot me vaše debate medejo, mi dajejo ogromno prostora za misli. Odločitev še ni pada in vsaj še teden dni ne bo, povedala vam jo bom pa itak. Pa tudi sanjalo se mi ni, da so očetje lahko vzroki takih travm. Tudi moja starša sta ločena od mojega tretjega leta, je pa res, da sem očeta skoraj vsakič, ko sem ga potrebovala, imela. Razen da je čustveno nezmožen biti oče, pa to je že druga stvara, mu je niti pod razno ne zamerim, krasen oče je.

Zdej to, kolk bo otrok trpel zaradi očeta, je odvisno od kupa reči. Kot prvo, pojma nimam kako bo mnenje da noče imeti otroka, otrok pa se bo rodil, delovalo v praksi. Ga ne bo hotel poznati? Ga bo priznal, nato pa mu razlagal, da si ga ni želeli? Ga bo imel rad? Ne vem, o tem ga ne bom spraševala. Mislim pa, da je dojemanje sveta (staršev, odnosov...) predvsem odvisno od človekovega karakterja. Bolj kot od dejanskih okoliščin je odvisno tvoje dojemanje dogajanja, vzrokov in posledic. In to je to, kar si. In seveda, če bom mladička obdržala, ja itak da ga bom zato ker si bom tega želela in itak mu bom dobra mama. Kar se čustveno tiče sem dovolj močna osebnost da nosim breme čustvenega zadovoljevanja tudi za očeta. Seveda pa, kot rečeno, odvisno od otroka.

[*mala*]

Ne moreš vedt določenih stvari, dokler se ne zgodijo. Pa mislm da ene pretiravajo ko pravjo, da imajo cele travme zarad očetov. Priznam, js sm malce čudna do moških, ampak ne zaradi pomanjkanja očeta, ampak zato ker je bil moj dedek alkoholik, ki nas je do njegove smrti teroriziral- malce pretiravam, sam že od malega sem poslušala prepire, vpitje, kletve in bila priča pretepom. Rajši nebi imela takega dedka! Je pa še ena stvar, ki me matra v življenju, pa za njo nikomur ne povem.
Če ima katera probleme z moškimi ne more vse na pomanjkanje očeta zvalit. Zna bit včasih dober izgovor- samo zame ne, pa čeprav znam biti precej pesimistična!

Moj nasvet: Obdrži otroka (ponavljam: moj nasvet, odločitev je itak tvoja), ker menim, da ko bo prišel na svet, ti ne bo nič žal in zdiš se mi dovolj sposobna, da ga sama vzgajaš. Sicer pa tvoja odločitev.