BaBeBi napisal/-a:Aha...v depresiji. dobro, potem vem zakaj si tako agresiven. mislim, da obdobje depresije še ni minilo, je v drugačni obliki, ampak še vedno tu. in z vsem cinizmom in sarkazmom skrivaš svoj občutek lastne manjvrednosti, ki ga poskušaš zbujati v vseh nas. verjamem, da more bit hudo, če nimaš ljudi, ki bi ti stali ob strani in se delaš samozadostnega. ampak to ni način reševanja problemov. žal. in ne...samovšečnost ni enako kot samospoštovanje, ki bi ti, mimogrede preprečilo, da bi imel ljubeč odnos (prijateljski) z osebo, ki te je hudo prizadela.
Agresiven sem, ja. Moja agresija je asertivnost. To pa je umetnost obvladovanja jeze, ki je v tem primeru pozitivna in zelo koristna ter zabavna funkcija, ki jo zelo priporočam.
Depresije nimam že več kot dve leti in sem precej vesele narave, se pa tudi zelo potrudim in pomagam ljudem, ki jo imajo, da si pomagajo in jo odpravijo, če le imajo potrpljenje, voljo in pogum. Pogum še enkrat in ne ponos.
Cinizem in sarkazem je super stvar.
Bom citiral prijatelja Arbitra :
http://www.poljub.com/forum/viewtopic.php?t=21922
V bistvu je to,vsaj po mojem mnenju, višek človekove miselne ustvarjalnosti. Vse ostalo je posnemanje sveta a sarkazem je nekaj posebnega. Zares posebnega.
Jamčim, da to zanj in zame velja, ne velja pa pri vseh.
Glede občutka lastne manjvrednosti - res je, skušam ti vzbuditi kakršnekoli občutke, pa naj bodo ali slabi ali pa dobri. In če boš previdna, jih boš opazovala in se preko njih naučila kaj o sebi.
Ali se počutim manjvreden? Če bi se počutil, potem ne bi na tak način izzival tu na tem forumu in bi bil bolj vljuden, se ti ne zdi? Sarkazem pomaga vzbuditi pozornost in izostri čute. Ne potrebujem in tudi ne iščem nobenih tvojih potrditev, kar je spet znak, da občutek manjvrednosti ni prisoten. Komu pa pomagam, me pa ne briga ravno. Zakaj? Ker si človek pomaga sam. Poznam ljudi, ki jim moje informacije prinašajo koristi in vem, da jih je veliko drugih, ki jim koristijo, katerih ne poznam, in to je zame dovolj. In čeravno je takih ljudi tu 10%, je to fajn. In bo morda več prijateljstev in poguma na račun mojega pisanja ali pa sračkanja, kakorkoli imenuješ to. In pa manj lažnega poguma - ponosa in fundamentalističnih pičk. To je moj namen, vse drugo, kar pa ti iščeš na meni, pripiši komu drugemu ali sebi, če slučajno trepetaš ob branju, ali pa če te stisne v prsih, ko pišeš traparije o meni.
Glede samospoštovanja se strinjam s teboj do določene mere. Če te kdo hudo prizadane, ti samospoštovanje lahko pomaga pri tem, da preprečiš nadalnje razmerje z nekom. Ampak to velja za čustveno in duhovno manj prebujene ljudi. Koji k***c mene briga, če me je nekdo v zgodovini prizadel? Meni je pomembna resnica in prijateljstvo. Če me kdo zajebe, ga pač, ker je to moj moralni dolg, malo zajebem nazaj, pa je stvar urejena, ali pa ga zajebe narava sama, kar je večinoma slabše (karma). Nagibam pa se k altruizmu in menim, da ga skoraj ni človeka, ki ni koga prizadel (če za trenutek pozabimo, da človek prizadane sam sebe, kakor tudi uči dr. psihoterapije Milivojević... mimogrede, po tem sklepam, da si si namislila, da si prebrala moj članek, saj sicer ne bi prišla ven s tako izjavo).
Kaj naj potem zdaj kar z vsemi preneham biti prijatelj, ker je vsakdo koga prizadel? Ali drugače - če je bivša prizadela mene, ne bom več prijatelj z njo, če pa je nova punca, ki jo imam rad, storila komu drugemu kaj slabega oz. povzročila situacijo, v kateri je bil psihično prizadet, to me ne pa zanima (in itak je vprašljivo, če bi sploh kdaj izvedel od nje, če je koga prizadela, ker to ljudje radi skrivajo)? Nonsens. Oz. sebičnost. Če ne moraš prijateljevati z nekom, ker ta je prizadel, si na ravni zavesti ponosa. O tem pa si lahko prebereš tukaj - http://www.ednevnik.si/entry.php?w=Boris&e_id=34726#a5_8. In res je, človek, ki je na levelu zavesti ponos, ima samospoštovanje za to, da ga obvaruje nadalnjega trplenja. On misli, da je pogumen. Ampak to je lažni pogum.
Imam kolega, ki mi je v osnovni šoli zalučal kamen v glavo, da sem bil ves krvav. Pa kaj naj zdaj? Ga naj sovražim, naj ga preziram, naj mu zamerim, naj me ob njem navdaja gnus ali nenaklonjenost? Zakaj pa? A zato, da mu pokažem, da se to ne sme? Saj vendar sam ve, da je storil narobe, kar je tudi pokazal, ko se je prišel jokati k meni pred prag. Sicer se ne družimo zdaj, ampak če ga srečam, se kljub vsemu rad pogovarjam z njim, saj vem, da ima še vedno probleme sam s seboj, z mamili, s pretepi,... Tak človek rabi pomoč in ljubezen, vzgojo, sicer se bo čedalje bolj pogrezal in slabo vplival na družbo.
Človek mora biti pogumen in takrat je "vse" možno. Človek, ki je vsaj na stopnji zavesti pogum, ima lahko toliko samospoštovanja, da si ne dopusti, da bi ga sploh kdo prizadel (in tam tvoja trditev o samospoštovanju izgubi svoj pomen). Človek, ki je preveč ponosen, to izredno težko doseže.
In še enkrat, nihče me ne more užaliti tako, da bi bil čustveno prizadet, ne moja mati, ne moj oče, ne sestra, ne moj nerojeni brat, ne moji bližnji prijatelji, ne 100 tistih ljudi, katerih osebnostni ego se upira, ko jih malo provociram k razmišljanju, ne punca, ki jo ljubim. Nihče. Ker so moja čustva moja odgovornost. Najpomembnejša zabloda o čustvih je, da se nam preprosto "zgodijo", in ne, da jih ustvarjamo sami, z odzivanjem na različne dražljaje. In človek, ki je v taki zablodi, misli, da ima visoko samospoštovanje, če ne mara osebe (oz. ne ni sposoben prijateljskega odnosa z osebo),"ki ga je čustveno prizadela."
Keep on going...
... toliko sranja na enem kupu pa se ne zmigajo....
