SAMOZAVEST

[trapa]

sej z oblačili nimam problemou...no,z stilom se poskušam igrati,tako da pririjem pomankljivosti na meni in pokažem to kar z mojo postavo lahko pokažem
no ja,je pares da se nikdar ne oblečem dovol pokrito za nekoga
spet mamini komentarji,pokrij si rit,skrij prsa,itd. aglih na to dvoje sem ponosna joke...
ja,v glavnem to mam v glavi,poskušam se teh grdih maislih odvadit,ampak gre počasi,počasi...tud na kakega psihologa ali pa psihiatra sem pomislila,ker mi je tud zanj hudo...skoz pričakujem potrditve iz njegovih ust,pa ljubusumje iz moje strani...vem da mu ne mora bit lahko...

Bi se šla stavit, da v resnici izgledaš prav normalno in da je samo tvoja slika sebe popačena.

Jeba je, ko ti takole starši uničijo samozavest. In še večja jeba je, če še vedno živiš z njimi in dnevno poslušaš destruktivne opazke.

Res je, s pozitivnimi mislimi lahko veliko, veliko narediš. A postopek je dolgotrajen in ničkolikokrat se človek vrti v začaranem krogu. Enkrat ko maš misli zasidrane v podzavesti, je klinc jih spremenit.
Je pa v vsakem primeru psiholog ali psihiater odlična rešitev.

[estrella']

Ze v otrostvu sem se obremenjevala z vsem. Skor pred vsakim testom sem jokala.. Od takrat do zdaj sem si kr nabrala samozavesti. Sam še vedno ne dovolj. Tak kot večina tukaj sem v družbi bolj tiho, se najprej prepričam kolk lahko povem in če lahk zaupam komu.. Zaradi tega sem izgubila že nešteto priloznosti.. Potem pa se enkrat zacnes zavedati, da s tem skodujes sam sebi, pa se mau k seb spravis. Tak, da delajte kar vam srce poželi, pa če tudi se drugi zgražajo nad tem. Vedno se bo našel nekdo, ki te bo kritiziral, čeprav v bistvu nebi blo kaj za kritizirat, sam da te sprau v slabo voljo in ti še dodatno zniza samozavest. Edino, kar lahko obžalujemo, je tisto kar nismo nikoli naredili.
Men je ful pomagal, ko sem navezala stik s fantom, ki mi je všeč. Sem se komaj spravila k temu, ampak se je splačal! Kr je bil tudi odziv pozitiven, vedno ko se slišma, mi reče da sm lepa. Sej je fajn slišat od nekoga drugega, seb se še vedno ne zdim lepa. Tak da še enkrat.. drznite si. Mogoče nebo tako kot ste pričakovale, ampak vsaj nebote obžalovale da niste nikol poskusile. Upam da nisem preveč zašla na sredini.
Kot so že prej zgoraj napisale.. lahko si u nulo zrihtan, če boš tiho ne boš opazen. Pa oblečte se v nekaj, v čemer se počutite udobno. Bolše da je tebi fajn, boš bolj nasmejan, kot pa če boš naštiman u vse živo, pa ti ne bo prijetno.

Stojte zravnano, vdignite glavo in pustite ostalim, da razmišljajo zakaj ste vedno nasmejani.

[p!ka]

Jz zase vem, da nisem samozavestna. Začelo se je že v OŠ in samo še nadaljevalo. Ne počutim se dobro.
Rada bi si dala v glavo 1000 dobrih stvari o sebi ampak ne znam. Največja želja pa mi je ta, da bi znala v poraznih situacijah dvignit glavo in jo držat pokonci. Odit kot zmagovalka pa čeprou nism bla.
Samozavest mi najedajo predvsem negativne govorice, ki krožijo. Govorice, ki so neutemeljene in jz to vem ampak si ne znam dat u glavo.
Moj mi trenutno izredno pomaga in začenjam verjet, da nekoč bom znala. Nekoč bom rekla: Briga me kaj si misliš, jz vem kaj sm.

[titty]

sej z oblačili nimam problemou...no,z stilom se poskušam igrati,tako da pririjem pomankljivosti na meni in pokažem to kar z mojo postavo lahko pokažem
no ja,je pares da se nikdar ne oblečem dovol pokrito za nekoga
spet mamini komentarji,pokrij si rit,skrij prsa,itd. aglih na to dvoje sem ponosna joke...
ja,v glavnem to mam v glavi,poskušam se teh grdih maislih odvadit,ampak gre počasi,počasi...tud na kakega psihologa ali pa psihiatra sem pomislila,ker mi je tud zanj hudo...skoz pričakujem potrditve iz njegovih ust,pa ljubusumje iz moje strani...vem da mu ne mora bit lahko...

Bi se šla stavit, da v resnici izgledaš prav normalno in da je samo tvoja slika sebe popačena.

Jeba je, ko ti takole starši uničijo samozavest. In še večja jeba je, če še vedno živiš z njimi in dnevno poslušaš destruktivne opazke.

Res je, s pozitivnimi mislimi lahko veliko, veliko narediš. A postopek je dolgotrajen in ničkolikokrat se človek vrti v začaranem krogu. Enkrat ko maš misli zasidrane v podzavesti, je klinc jih spremenit.
Je pa v vsakem primeru psiholog ali psihiater odlična rešitev.

hehe...psihiatra mi ona priporoča sem namreč tudi jaz pomislila na to,ma...bi me dau na krožek zdravega življenja in ponudil antidepresive
drgač pa sigurn sm bl okrogle narave...tega si ne domišljam.baročna postava,ki žau ni več moderna
s starši pa ne živim več,sem z fantom,ampak tisto malo ki se zatečem domov...bi rada slišala lepe besede,ker jih pogrešam...ne pa samo kritiziranje

[bina_]

Punce mejte rade same sebe. Saj ne rabite biti čist suhe,da bi bile zadovolne same z sabo... Imejte se rada take kot ste. Saj veste kako pravijo,če nimaš rad sam sebe,te še drugi ne morejo met.

[sanja24]

jaz sem zelo samozavestna oseba. kako do samozavesti? imeti se moraš rada, enostavno se moraš začet oboževat, počutit se moraš dobro v svoji koži.
s prijateljico je, s katero hodiva skupaj ven sva si popolnoma različni. v global me sploh ne upa vzet. ona ima vedno zlikane lase, pol ure si dela make-up, elegantno oblečena, dekolte, da dol padeš,petke...jaz pa zraven v kavbojkah in kakši luškani majčki, namažem se v parih minutah, lase pa...sam da so čisti. in uganite kdo dobi "ta lepše" tipe. jaz seveda. ker se znam nasmejat, ni se mi težko s komerkoli pogovarjat, ona vsa taka snobovska in mi teži, kako se lahko pogovarjaš z njim, poglej kakšen je. njej čist nič ne pomaga, da je v piko zrihtana, ker je tam ko ena lutka.
ko se boš zjutraj pogledala v ogledalo in si rekla, ja kaj mi pa fali, boš že na dobri poti do samozavesti.

se podpišem, zraven, zelo lepo napisano! glavo pokonc vse smo lepe na svoj način, pozdravček

[sweet-girl]

kar se tiče osebe na naši šoli ki ima največ oboževalcev gre sam zato d je športnica

in mrn usebno ni ušrč pa se s tem tulažm

nobenih ublin nima ub straneh je čist ravna pa tud spredi zadi itd.

[Tamala_mrha]

^^ Tebe je pa težko razumeti, ker pišeš tako kot da svojega jezika ne bi poznala.

[Boris]

Kako se sprehoditi kjerkoli pred komerkoli in verjeti v to, da si najboljši?

Pomagajte s kakšnimi nasveti.

Par načinov:
1.) znori, postani patološka narcisa
2.) sprijazni se, da nisi najboljša in da nikdar ne boš, saj si nula, nič od nič, možgani od blondinke, duša od prazne blazine, presek vakantne množice
3.) sprijazni se, da smo najboljši vsi
4.) delaj na sebi, zgleduj se po Borisu, ki je, opa, ne le najboljši, temveč najboljši od najboljših od najboljših
5.) pozabi na to, da moraš verjeti, da si najboljši, da se lahko pred komerkoli kjerkoli sprehodiš

lp,
Boris_daleč pod nulo

[cukr8]

^^ Ok, tole je bilo mal pretirano , ampak meni tudi nikoli ne bo jasno, zakaj bi se morali počutiti, kot da smo najboljši ...

Kje pa to piše, da bi morali biti? Oziroma, kaj naj bi to sploh pomenilo?? Tako da se mi zdijo res bedaste izjave v stilu 'zapomni si, da si najlepša & najboljša', blablabla... Fino se je počutiti v redu v svoji koži in biti sproščen, ampak s takimi 'mantrami' o raznih presežnikih se je pa pomoje res nesmiselno filat ... Ker obstaja velika možnost, da pač v resnici nisi najlepša & najboljša, pa kljub temu ni nič narobe s tabo

[Boris]

@cukr8
Človek ob pristopu do kogarkoli kjerkoli vedno tvega, da si je osebek, do katerega želi pristopiti, že ustvaril slabo mnenje o njem, ali pa da si ga še bo. Tvega tudi, da ne bodo prisotni prišli do podobnih misli ali občutkov.

Če bi se ti zdelo zgoraj napisano samo za milimeter podobno nečemu pretiranemu, te čaka še par tisoč kilometrov mučenja svojega ega, ali pa globokega in za tepčke dolgočasnega razmišljanja o sebi, ali pa resnega garaškega dela (po katerem boš po neverjetnostnem izračunu dosegla status, ko boš pred vsemi ful kul špon in te bodo imeli vsi radi), preden boš prišla do stanja, ko boš upala kjerkoli pristopiti do kogarkoli. Če se hoče človek počuti dobro, mora biti dober. In takrat pozna sebe. In takrat ne obstaja pretirano (v zgornjem kontekstu).

[cukr8]

Nč skrbet zame, Boris

V glavnem, hočem povedati, da na svetu ne obstajajo samo dobri & krasni ljudje (kot se nekateri obnašajo), tako da se mi zdi nesmiselno dopovedovanje vsevprek, tudi neznanim osebam 'Čudovita oseba si, lepa si, zaslužiš si najboljše!!!'.. Bolj koristen nasvet bi bil, naj človek skuša popraviti oz. izboljšati tisto, kar ga pri sebi moti, pa se bo že avtomatično počutil bolje..

[branchy]

Kako se sprehoditi kjerkoli pred komerkoli in verjeti v to, da si najboljši?

Pomagajte s kakšnimi nasveti.

Par načinov:
1.) znori, postani patološka narcisa
2.) sprijazni se, da nisi najboljša in da nikdar ne boš, saj si nula, nič od nič, možgani od blondinke, duša od prazne blazine, presek vakantne množice
3.) sprijazni se, da smo najboljši vsi
4.) delaj na sebi, zgleduj se po Borisu, ki je, opa, ne le najboljši, temveč najboljši od najboljših od najboljših
5.) pozabi na to, da moraš verjeti, da si najboljši, da se lahko pred komerkoli kjerkoli sprehodiš

lp,
Boris_daleč pod nulo

Kiri cukrček je tale Boris Direkten do kraja

[Smetka_]

Jaz sem vedno imela probleme. Ki so pa sedaj bolj kot ne preteklost.
Problem je, da sem postavo imela vedno super (sicer male joške,ampak to mi je všeč), za večino tipov sem verjetno presuha. Vsaj tako mi pravijo ves čas, ampak to me ne zanima,važno mi je da sem všeč sama sebi.
Najhuje je bilo,ko sem bla darkerca. Takrat so me tako al tako gledali vsi,ali pa sem samo imela občutek da me gledajo vsi. Tudi oblačila sem se tako da so imeli kaj gledat...
Dolgo časa sem bila nesamozavestna glede vsega. Vedno se mi je zdelo da obleke v katerih sem ne izgledajo dobro,da niso moderne,da mi sploh ne pašejo...Ko sem se pogledala v ogledalo sem videla eno veliko nulo, ki ne izžareva ničesar.
o izžarevanju ne morem nič rečt, ker še danes nisem zadovoljna sama s sabo in verjetno nikoli ne bom,ker stremim k perfekciji,ki ubija. Sama nad sabo izvajam torturo.
Res pa je,da mi je POPOLNOMA vseeno postalo,kaj si o meni mislijo drugi. In od takrat je vse veliko bolje,sploh v medsebojnih odnosih. Ko pridem v trgovino se ne počutim tako,kot dab i se najraje skrila za hladilnik, poskušam biti nasmejana,pokončna,tudi če nisem namazana se počutim naravno, vseeno mi je kako izgledam drugim,če sem všeč sebi. In če si všeč sebi,to drugi začutijo in si všeč tudi njim.
Ključ je v tem, da ti je vseeno za to,kaj o tebi mislijo drugi. Ko to dojameš in sprejmeš je vse tako enostavno...poleg naštetega sem postala še direktna (morda celo malo preveč) in si s tem nakopala kakšno zamero sem in tja. Ampak ko mi gre nekdo resno na živce,mu to povem brez olepšavanja,točno tako kot tisti trenutek mislim.Kar dostikrat zamerijo.Ampak ok.
Postala sem sama sebi zadostna, uživam v družbi same sebe,ni mi dolgčas. Uživam ko telovadim,ko športam- sama. In ko si srečen in zadovoljen (v veliki meri) sam s sabo...si na dobri poti do zmage.


Upam da sem kateri vsaj malo pomagala... Ker sem imela v najstniških letih resne probleme s samozavestjo,nisem niti v trgovino upala.

[Miss September]

kajira, js sem na nek način se uprla svojim strahovom. Ko sem brala tvoje znake socialne fobije, sem se spomnila na čase, ko sem bila globlje v bolezni, kot sem sedaj. Prejšnji teden sem se trdno odločila, da bom sprejela vsako povabilo kljub vsem premislekom in notranjem glasu, ki me je tako razjedal. Najprej sem res premišljevala, če naj grem ali ne in vse. Toda potem sem si rekla: Dovolj! In res, uspelo in pomagalo mi je. Premagala sem samo sebe. Odlično sem se počutila, sploh zato, ker sem se imela super. In to dvakrat. Včeraj pa sem prišla z morja in se počutim veliko bolje. Cele dneve sem plavala in opazovala druge. Kako mi pomaga, ko vidim vse te različne ljudi. Menjava okolja mi zmeraj dobro dene. Če vedno srečujem iste ljudi, ki mi prinesejo isti napor, si težje pomagam. Tako pa manj razmišljam o sebi, ampak se osredotočam na svet okoli sebe in na dogajanje (tj. plavanje ipd.). Sicer imam še težave pri pogovarjanju z ljudmi, ki jih ne poznam ali pa jih poznam samo na videz.